MEHURČKI

Bereta

Matej Pintar in Ana Hvalič

MEHURČKI

Oton Župančič

Naslikala Marlenka Stupica

DAJ - ZMAJ

Daj – zmaj,
dvigni se visoko
nad polje, nad loko,
čez goro poglej,
kaj je tam, povej!

Štajerska je vsa zelena,
a Koroška zamračena,
Kraševec pečine orje,
v soncu sveti se Primorje;
da spustiš me malo više,
videl bi tržaške hiše.

OTROCI SPUŠČAJO MEHURČKE

Sonce, zemlja, mesec
vrte se brez kolesec,
letijo brez peresec,
v nebo se točijo,
na vejo skočijo,
brez poka počijo.

CICIBAN IN ČEBELA

Čebelica leti z neba,
leti leti vse niže,
vse niže in vse bliže
čebelica leti z neba.

»Čebelica, odkod in kam
te nesejo peroti
po jasni zračni poti?
Čebelica, odkod in kam?«

»Kje pa je tisti Ciciban,
ki venomer razgraja,
ki mamici nagaja,
kje pa je tisti Ciciban?«

»Če bil bi tukaj Ciciban,
čebela svetlokrila,
kaj bi mu naredila,
če bil bi tukaj Ciciban?«

»Če bil bi tukaj Ciciban,
takoj mu bridko želo
zapičim v trdo čelo,
če bil bi tukaj Ciciban.«

»Potem bi jokal Ciciban,
kriči naj, kakor hoče,
zvoniti izza toče
nič ne pomaga Ciciban!«

»Kaj misliš, da bi jokal sam?
Jokala brez pokoja
bi šele mati moja;
kaj misliš, da bi jokal sam?«

»Kaj tudi joče mamica,
če Cicibanček skače,
pa si raztrga hlače,
kaj tudi joče mamica?«

»Če hlače strga Ciciban,
jih mamica zašije,
a očka mu nabije
s cvetlično bilko zadnjo stran.«

»Premotil si me Ciciban;
ne vem, kaj sem hotela,
po kaj sem priletela;
premotil si me, Ciciban.«

»O, saj pove ti Ciciban,
le prašaj ga, čebela,
po kaj si priletela;
ne laže pa ne Ciciban.«