Loading...
Loading...
GLAS IZPOD GORJANCEVLoading...
Glasilo Osnovne šole Stopiče
Denis Pilipović, 8. b
LITERARNI KOTIČEK
NEKAJ O ZGODOVINI STOPIČ
Stopiče je naselje, ki je 7 kilometrov oddaljeno od Novega mesta, leži pod obrobjem Gorjancev. Vas se je v preteklih letih iz majhne kmečke vasice lepo razvila. Osrčje vasi, to je stari del, leži na območju med gasilskim domom in cerkvijo. Z leti, ko se je v vasi zgradilo kar nekaj novih stanovanjskih hiš, pa se je vas razširila predvsem ob cesti proti Orehku.
V preteklosti so se vaščani Stopič ukvarjali predvsem s kmetijstvom. V vasi so si ljudje pridelovali hrano na poljih in se ukvarjali z rejo živali predvsem zaradi oskrbe svojih družin s hrano. Pri delu na kmetiji so pomagali vsi, tudi že majhni otroci. Pri večjih kmetijskih delih (košnja trave, kopanje v vinogradu, ličkanje koruze, žetev žita) pa so si v vasi sosedje pomagali med seboj. Danes so šli pomagat k enemu, naslednji dan k drugemu v vasi in tako naprej. Ob takih priložnostih, skupnih delih, so možje zelo radi modrovali. Pripovedovali so si razne prigode iz svoje preteklosti, se ob njih smejali in razmišljali. Otroci so jih zelo radi poslušali in si ob tem zgodbe predstavljali po svoje. Ženske in matere pa so ob takih priložnostih pripravljale zaključno malico, imenovano likof. Ob pesmi, ko so bili vsi zadovoljni po končanem delu, so se poslovili ter naslednji dan dobili pri drugemu. Čeprav so imeli vsi svoje rojstne priimke, je vsaka hiša imela svoje domače ime, po katerih so se klicali med seboj. Pogosto so ta domača imena prihajala iz imena obrti, ki so jo nekoč opravljali, ali recimo iz kraja, od kjer so prihajali oni ali njihovi predniki.
Ker v starih časih v vasi ni bilo elektrike in vodovodne napeljave, si danes tako življenje brez teh dobrin, ki so danes samoumevne, težko predstavljamo. Ljudje so si za oskrbo z vodo zgradili vodnjake, vanje pa napeljali vodo s strehe. Ponekod so imeli take vodnjake ali štirne, kjer je izvirala voda, kar sredi vasi. To je bil tudi kraj zbiranja celotne vasi. Če je primanjkovalo vode, so jo šli iskat z lesenimi posodami v potok. Ob potoku so gospodinje tudi prale obleke za vso družino. Prav tako so k potoku vodili napajat živino.
Takrat tudi ni bilo elektrike. Tako niso mogli gledati televizije, kot jo imamo danes. Svoje domove so si razsvetljevali s svečami in petrolejkami. V trgovini, ki je bila zelo slabo založena, so si kupili samo najnujnejše stvari, sladkor, sol, olje, kvas. Vse ostalo hrano so si pridelali doma. Sadili so veliko zelenjave, povrtnin, posejali žito, da so imeli pšenično moko, iz katere so gospodinje doma pekle kruh. Pri delu na polju so si pomagali z domačimi vlečnimi živalmi, s konjem ali z volom. Takrat seveda še ni bilo traktorjev in kmetijskih priključkov, da bi si olajšali delo.
Tudi delo v gozdu je bilo zelo naporno. Da so si greli svoje domove, so si morali vaščani pripraviti drva za naslednjo zimo. Ob tem ni bilo motornih žag, kot jih imamo danes. Da so drevo podrli, so ga morali požagati z ročno žago. Večkrat je prihajalo tudi do nesreč pri takem težkem delu. Drva so zvozili z vozovi domov, jih nacepili s sekiro in zložili, da so se posušila do naslednje zime.
Ker je bilo v družini več otrok, so obleke in obutev nosili en za drugim. Igrali so se z doma narejenimi igračami, punčke s svojimi lutkami iz cunj, fantje pa so z nožkom zelo radi izrezovali razne piščalke, palice. Tudi igre, s katerimi so se kratkočasili preko daljših zimskih večerov, so bile preproste.
Dejan Brulc, 3. r.
Stopiče je naselje, ki je 7 kilometrov oddaljeno od Novega mesta, leži pod obrobjem Gorjancev. Vas se je v preteklih letih iz majhne kmečke vasice lepo razvila. Osrčje vasi, to je stari del, leži na območju med gasilskim domom in cerkvijo. Z leti, ko se je v vasi zgradilo kar nekaj novih stanovanjskih hiš, pa se je vas razširila predvsem ob cesti proti Orehku.
V preteklosti so se vaščani Stopič ukvarjali predvsem s kmetijstvom. V vasi so si ljudje pridelovali hrano na poljih in se ukvarjali z rejo živali predvsem zaradi oskrbe svojih družin s hrano. Pri delu na kmetiji so pomagali vsi, tudi že majhni otroci. Pri večjih kmetijskih delih (košnja trave, kopanje v vinogradu, ličkanje koruze, žetev žita) pa so si v vasi sosedje pomagali med seboj. Danes so šli pomagat k enemu, naslednji dan k drugemu v vasi in tako naprej. Ob takih priložnostih, skupnih delih, so možje zelo radi modrovali. Pripovedovali so si razne prigode iz svoje preteklosti, se ob njih smejali in razmišljali. Otroci so jih zelo radi poslušali in si ob tem zgodbe predstavljali po svoje. Ženske in matere pa so ob takih priložnostih pripravljale zaključno malico, imenovano likof. Ob pesmi, ko so bili vsi zadovoljni po končanem delu, so se poslovili ter naslednji dan dobili pri drugemu. Čeprav so imeli vsi svoje rojstne priimke, je vsaka hiša imela svoje domače ime, po katerih so se klicali med seboj. Pogosto so ta domača imena prihajala iz imena obrti, ki so jo nekoč opravljali, ali recimo iz kraja, od kjer so prihajali oni ali njihovi predniki.
Ker v starih časih v vasi ni bilo elektrike in vodovodne napeljave, si danes tako življenje brez teh dobrin, ki so danes samoumevne, težko predstavljamo. Ljudje so si za oskrbo z vodo zgradili vodnjake, vanje pa napeljali vodo s strehe. Ponekod so imeli take vodnjake ali štirne, kjer je izvirala voda, kar sredi vasi. To je bil tudi kraj zbiranja celotne vasi. Če je primanjkovalo vode, so jo šli iskat z lesenimi posodami v potok. Ob potoku so gospodinje tudi prale obleke za vso družino. Prav tako so k potoku vodili napajat živino.
Takrat tudi ni bilo elektrike. Tako niso mogli gledati televizije, kot jo imamo danes. Svoje domove so si razsvetljevali s svečami in petrolejkami. V trgovini, ki je bila zelo slabo založena, so si kupili samo najnujnejše stvari, sladkor, sol, olje, kvas. Vse ostalo hrano so si pridelali doma. Sadili so veliko zelenjave, povrtnin, posejali žito, da so imeli pšenično moko, iz katere so gospodinje doma pekle kruh. Pri delu na polju so si pomagali z domačimi vlečnimi živalmi, s konjem ali z volom. Takrat seveda še ni bilo traktorjev in kmetijskih priključkov, da bi si olajšali delo.
Tudi delo v gozdu je bilo zelo naporno. Da so si greli svoje domove, so si morali vaščani pripraviti drva za naslednjo zimo. Ob tem ni bilo motornih žag, kot jih imamo danes. Da so drevo podrli, so ga morali požagati z ročno žago. Večkrat je prihajalo tudi do nesreč pri takem težkem delu. Drva so zvozili z vozovi domov, jih nacepili s sekiro in zložili, da so se posušila do naslednje zime.
Ker je bilo v družini več otrok, so obleke in obutev nosili en za drugim. Igrali so se z doma narejenimi igračami, punčke s svojimi lutkami iz cunj, fantje pa so z nožkom zelo radi izrezovali razne piščalke, palice. Tudi igre, s katerimi so se kratkočasili preko daljših zimskih večerov, so bile preproste.
Dejan Brulc, 3. r.
Pia Počervina, 5. a
Prababica Francka z Velikega Orehka pripoveduje, kako je bilo včasih
Moja prababica se je rodila v revni kmečki družini leta 1940. Rodilo se je 6 otrok.
Ko je bila stara 1 leto, se je začela druga svetovna vojna. Vojna je trajala štiri leta. Bilo je zelo hudo. Med vojno leta 1943 so jim Nemci požgali hišo. Potem so se morali seliti k sosedovim. Med tem časom je izgubila mamo in očeta.
Za otroke je potem skrbela njena prababica. Imeli niso nič, so se imeli pa zelo radi. Kasneje so imeli kravo in kokoši, da so imeli mleko in jajca. Hodili so na njivo. Pridelali so poljske pridelke, vsa dela so delali na roke.
Ko so malo zrasli, so šli k drugim ljudem delat, da so dobili hrano. Hodili so tudi v šolo, čeprav niso imeli nič za obut.
Ko je bila moja prababica malo večja, se je zaposlila v industriji obutve, v IMV in v tovarni Krka. V službo se je vozila s kolesom, ker ni imela avtomobila.
Moja prababica je imela zelo težko življenje, takega življenja ne privošči nikomur.
Kristijan Špoljar, 3. r.
Moja prababica se je rodila v revni kmečki družini leta 1940. Rodilo se je 6 otrok.
Ko je bila stara 1 leto, se je začela druga svetovna vojna. Vojna je trajala štiri leta. Bilo je zelo hudo. Med vojno leta 1943 so jim Nemci požgali hišo. Potem so se morali seliti k sosedovim. Med tem časom je izgubila mamo in očeta.
Za otroke je potem skrbela njena prababica. Imeli niso nič, so se imeli pa zelo radi. Kasneje so imeli kravo in kokoši, da so imeli mleko in jajca. Hodili so na njivo. Pridelali so poljske pridelke, vsa dela so delali na roke.
Ko so malo zrasli, so šli k drugim ljudem delat, da so dobili hrano. Hodili so tudi v šolo, čeprav niso imeli nič za obut.
Ko je bila moja prababica malo večja, se je zaposlila v industriji obutve, v IMV in v tovarni Krka. V službo se je vozila s kolesom, ker ni imela avtomobila.
Moja prababica je imela zelo težko življenje, takega življenja ne privošči nikomur.
Kristijan Špoljar, 3. r.
Lebdel sem …
Nekega dne sem sanjal, da sem šel na pohod v gozd. Zavil sem levo in šel na visoko goro.
Takrat sem zagledal velik grad. Gozdne živali so mi povedale, da notri straši. Ko sem vstopil noter, sem se malo bal. Potem so prišle Lebdivke in sem se prestrašil. Bile so čudne. Rekle so, da naj sedem za mizo. Na mizo so dale hrano in pijačo. Ko sem pojedel glavno jed, so dale še sladico. Potem smo malo plesali in šli spat. Zjutraj smo vstali in se šli pogovorit z gozdnimi živali, da Lebdivke niso strašne, ampak prijazne. Ko so to Lebdivke pokazale, so se gozdne živali opravičile. Vsi smo živeli srečno do konca svojih dni.
Anej Radovan, 4. r.
Nekega dne sem sanjal, da sem šel na pohod v gozd. Zavil sem levo in šel na visoko goro.
Takrat sem zagledal velik grad. Gozdne živali so mi povedale, da notri straši. Ko sem vstopil noter, sem se malo bal. Potem so prišle Lebdivke in sem se prestrašil. Bile so čudne. Rekle so, da naj sedem za mizo. Na mizo so dale hrano in pijačo. Ko sem pojedel glavno jed, so dale še sladico. Potem smo malo plesali in šli spat. Zjutraj smo vstali in se šli pogovorit z gozdnimi živali, da Lebdivke niso strašne, ampak prijazne. Ko so to Lebdivke pokazale, so se gozdne živali opravičile. Vsi smo živeli srečno do konca svojih dni.
Anej Radovan, 4. r.
Dežela čokolade
Za devetimi hribi in jezeri je bila majhna vasica iz čokolade Oreo. V vasi sta bila veselje in zabava vsak dan.
V majhni hišici je živela čokoladna vila Tara, ki je bila zelo lepa deklica. Po nekaj dneh so se začele v vasici dogajati čudne stvari. Hišice iz čokolade so bile ogrizene in so se skoraj podrle. Deklica Tara je začela raziskovati, kaj se dogaja. Ko je opazila, kdo to dela, je bila zelo presenečena. Vulkanček Ognji je hodil v vas in je oboževal čokolado. Tara je bila zelo jezna nanj in ga je kregala. Vulkanček sploh ni vedel, da tega ne sme delati. Začel je jokati in takrat ga je deklica Tara potolažila, da mu bo pomagala. Odpeljala ga je v tovarno Oreo, kjer delajo čokolado, in mu jih dala, koliko jih je lahko pojedel. Od takrat Vulkanček ni več delal škode, še pazil je na vas, da se ne bi komu kaj zgodilo. Zelo lepo so se imeli še dolga leta.
Žana Brulc, 4. r.
Za devetimi hribi in jezeri je bila majhna vasica iz čokolade Oreo. V vasi sta bila veselje in zabava vsak dan.
V majhni hišici je živela čokoladna vila Tara, ki je bila zelo lepa deklica. Po nekaj dneh so se začele v vasici dogajati čudne stvari. Hišice iz čokolade so bile ogrizene in so se skoraj podrle. Deklica Tara je začela raziskovati, kaj se dogaja. Ko je opazila, kdo to dela, je bila zelo presenečena. Vulkanček Ognji je hodil v vas in je oboževal čokolado. Tara je bila zelo jezna nanj in ga je kregala. Vulkanček sploh ni vedel, da tega ne sme delati. Začel je jokati in takrat ga je deklica Tara potolažila, da mu bo pomagala. Odpeljala ga je v tovarno Oreo, kjer delajo čokolado, in mu jih dala, koliko jih je lahko pojedel. Od takrat Vulkanček ni več delal škode, še pazil je na vas, da se ne bi komu kaj zgodilo. Zelo lepo so se imeli še dolga leta.
Žana Brulc, 4. r.
Liu Šeško, 5. b
Skrivnost
Skrivnost je tvoja sreča,
ki skriva se v srcu.
Notri je zakopana
in nikoli ni ven odgnana.
Skrivnost spremeni v srečo,
deli jo z ljudmi,
da bodo srečni
vsaj malo, kot si ti.
Skrivnost deli z ljudmi,
ki te imajo radi,
te spoštujejo
in ki ti stojijo ob strani
Najdi si prijatelja,
ki tvoje skrivnosti obdrži
in vedi, da na svetu sva jaz, ti
ter polno drugih ljudi.
Rebeka Ucman, 5. a
Skrivnost je tvoja sreča,
ki skriva se v srcu.
Notri je zakopana
in nikoli ni ven odgnana.
Skrivnost spremeni v srečo,
deli jo z ljudmi,
da bodo srečni
vsaj malo, kot si ti.
Skrivnost deli z ljudmi,
ki te imajo radi,
te spoštujejo
in ki ti stojijo ob strani
Najdi si prijatelja,
ki tvoje skrivnosti obdrži
in vedi, da na svetu sva jaz, ti
ter polno drugih ljudi.
Rebeka Ucman, 5. a
Bilo je nekoč
Mami mi je povedala, da, ko so se zjutraj zbudili, so morali vedno pospraviti posteljo in iti peš v šolo. V šoli niso uporabljali računalnikov. Pri športu so se igrali podobne igre kot mi. Ko se je pouk končal, so šli domov naredit nalogo. Ko so končali nalogo, so se šli igrat ven gumitvist, zemljo krast in še kaj ali pa so šli pomagat starim staršem. Ko se je spustil mrak, so šli v hišo, povečerjali in šli v posteljo. Televizije niso veliko gledali.
Klara Gazvoda, 3. r.
Mami mi je povedala, da, ko so se zjutraj zbudili, so morali vedno pospraviti posteljo in iti peš v šolo. V šoli niso uporabljali računalnikov. Pri športu so se igrali podobne igre kot mi. Ko se je pouk končal, so šli domov naredit nalogo. Ko so končali nalogo, so se šli igrat ven gumitvist, zemljo krast in še kaj ali pa so šli pomagat starim staršem. Ko se je spustil mrak, so šli v hišo, povečerjali in šli v posteljo. Televizije niso veliko gledali.
Klara Gazvoda, 3. r.
Presenečenje ena A
Zelo rada imam živali. Doma imam psičko in še nekaj kosmatega. Kaj je to, pa ugotovite v nadaljevanju.
Nekega dne sva z mami obiskali teto Ladi. Tam sem prvič videla in držala morskega prašička. Bila sem zelo vesela, ni me bilo strah, da bi me ugriznil. Na poti domov sem mamico prosila, da tudi meni kupi morskega prašička. Ni bila navdušena. Postala sem jezna. Srce je razbijalo. Moje telo je preplavila trma. Po nekaj dneh je sledilo veliko presenečenje. Šli smo v trgovino po hrano, veliko kletko in dva morska prašička. Na mestu sem skakala od veselja.
To pa je bilo presenečenje ena A. Hvala, mami, za to lepo presenečenje.
Ana Novak, 4. r.
Zelo rada imam živali. Doma imam psičko in še nekaj kosmatega. Kaj je to, pa ugotovite v nadaljevanju.
Nekega dne sva z mami obiskali teto Ladi. Tam sem prvič videla in držala morskega prašička. Bila sem zelo vesela, ni me bilo strah, da bi me ugriznil. Na poti domov sem mamico prosila, da tudi meni kupi morskega prašička. Ni bila navdušena. Postala sem jezna. Srce je razbijalo. Moje telo je preplavila trma. Po nekaj dneh je sledilo veliko presenečenje. Šli smo v trgovino po hrano, veliko kletko in dva morska prašička. Na mestu sem skakala od veselja.
To pa je bilo presenečenje ena A. Hvala, mami, za to lepo presenečenje.
Ana Novak, 4. r.
Si srečen?
Si srečen?
Ne, nisi.
Ker ne živiš življenje,
kot si ga želiš.
Ker veš, da skupaj smo močnejši,
a zaradi stanj na svetu si sam,
in v srcu, ne le ti, ampak vsi,
smo trdnejši.
Ker veš, da svoboda je za nas
in da nam je ne smejo vzeti,
pomembna je za to majhno,
a veliko, zanimivo vas.
Pa veš, da ta vas tvoja domišljija je?
In tega nihče ti ne bo vzel.
Zato razmišljaj,
ker svet bo boljši po vsem tem.
Nina Vidmar, 5. a
Si srečen?
Ne, nisi.
Ker ne živiš življenje,
kot si ga želiš.
Ker veš, da skupaj smo močnejši,
a zaradi stanj na svetu si sam,
in v srcu, ne le ti, ampak vsi,
smo trdnejši.
Ker veš, da svoboda je za nas
in da nam je ne smejo vzeti,
pomembna je za to majhno,
a veliko, zanimivo vas.
Pa veš, da ta vas tvoja domišljija je?
In tega nihče ti ne bo vzel.
Zato razmišljaj,
ker svet bo boljši po vsem tem.
Nina Vidmar, 5. a
Andraž Kralj, 2. r.
Sreča
Kaj je sreča,
vprašala sem cvetlice,
ki na travniku cvetijo
in z majavimi listki mi odgovorijo.
Vprašala sem ptička,
ki veselo na veji žvrgoli
in mi sporočilo govori.
Vprašala sem metulja,
ki ujeti se ne da,
in mi s krili šepeta.
Moje iskanje za srečo dalje gre.
Neža Šimc Pavlič, 5. a
Kaj je sreča,
vprašala sem cvetlice,
ki na travniku cvetijo
in z majavimi listki mi odgovorijo.
Vprašala sem ptička,
ki veselo na veji žvrgoli
in mi sporočilo govori.
Vprašala sem metulja,
ki ujeti se ne da,
in mi s krili šepeta.
Moje iskanje za srečo dalje gre.
Neža Šimc Pavlič, 5. a
Prijatelj
Kaj napravi pravi prijatelj,
ko te zjutraj zagleda?
Najprej te pozdravi in lepo pogleda.
Sicer je tvoj prijatelj
kakor metulj,
priskoči ti na pomoč,
tudi če je noč.
Ula Podbrežnik, 4. r.
Kaj napravi pravi prijatelj,
ko te zjutraj zagleda?
Najprej te pozdravi in lepo pogleda.
Sicer je tvoj prijatelj
kakor metulj,
priskoči ti na pomoč,
tudi če je noč.
Ula Podbrežnik, 4. r.