ODMEVI MED PLATNICAMI

NARCIS Dragi gospodje, drage gospe ... Zdaj pa spoznajmo še mene. Sem pisec brez primere, pesnik, stvarnik nove ere, pišem pesmi zimzelene. Brez zamere! Dajte no, kakšen Prešeren? Jaz sem umetnik stoletja, večji cvet od vsega cvetja, sem pač genij neizmeren ...

Naj usliši se moj glas ... Ker upam si verjeti, ni junaka med poeti, ki bi pisal kakor jaz. Med vrsticami uspeha se kolo besed vrti, moje zvezde krak v srcu vam pečat pusti. Nato pa nad občinstvom uvidel sem napis: ,,Nehaj nam težiti, ti, zagledani narcis!"

Titanik L, j, u … Tsunami Priročnik Rman Somnambulist Melodije Abecedna juha Moja pesem Haiku 1, 2 in 3 Čas beži Jaz Mesec Tatu Stopnice življenja Sanjam Niagara Črta Tam nekje Senca D Kraljevi vojščaki Računalniška Narcis Plenice Morda Grad Solza

6 7 9 10 12 13 14 15 17 18 20 21 23 25 26 28 29 30 32 33 34 35 37 39 41 42 44 45

Poletni sneg Bratec Impulz Moja beseda Prvi poljub Svetovna Realnost Pesem o popolnosti Moja domovina Okapi Črnilo Biti Neskončnost Listal bom --- Črno-belo Semaforji Poziv Pismo 2967 Prividi Ta beseda Vladarji neba Črnemu galebu Atila Naslov Zlata krila Slovo

46 48 49 50 51 53 55 57 58 60 61 62 64 65 66 68 70 69 70 72 75 76 77 78 81 87 89 90

PLENICE Otroci so pametnejši od odraslih. Odraslost poneumlja. Povprečen človek na stranišču preživi tri leta svojega življenja. TRI LETA! Malčki. Pametni, inovativni… Uporabljajo plenice! Otroci so pametnejši od odraslih. Odraslost poneumlja. Povprečen človek na stranišču preživi tri leta svojega življenja. TRI LETA! Rešitev na dosegu roke. ROKE! Odrasli, uporabljajte plenice!

MORDA Morda bo jutri sonce vzšlo, nemara res, nemara bo! Pri drvarju iz nebesja si razčlenilo roke. Morda bo plavo spet nebo, nemara res, nemara bo! Pri risarju iz oblačja se obarvalo za me. Morda oblačje nad vodo, nemara res, nemara bo! Pri frizerju iz vodovja si razmršilo lase. Morda bo pa tako, nemara res, nemara bo! Morda pa tudi ne …

KRALJEVI VOJŠČAKI Med štiri opečnate stene zaprt, stene debele in beli omet, prosim, pomagaj mi, draga usoda, kraljevi vojščaki zavzemajo svet, ko na pohodu temačna je smrt, smrt z vzhoda ... Kraljevi vojščaki, nevidni sovrag, skriti pod kožo navadnih ljudi sejejo smrt in vsevprek morijo, svet pred masakrom zatiska oči, mesteca prazna obliva somrak, mesteca spijo ... Če narod v eno bo družno se zlil, zlil, da držal se narazen … Pazite se, kraljevi vojščaki! … le tako več ne bo nad Zemljo, več ne bo se kazala zla prikazen. Močnejši smo narazen!

PESEM O POPOLNOSTI Pisal bi o sreči, ki naključju pot pusti, pisal o ljubezni in kako se razdeli, pisal o sovraštvu in kako se ga znebi, pisal o popolnosti, pa je na srečo ni!

MOJA DOMOVINA Videl sem vse, kar se videti da, prehodil sem vse, kar prehoditi gre, preplaval sem reke, jezera, morja, z glavo povsod sem bil, s srcem doma. Hodil sem leta v iskanju lepot, plezal sem leta čez bele gore, skakal čez meje in daleč čez plot, čas sem zapravljal, ko zlival sem pot. Življenje je zgodba, ki bralca uči, prisluhnil sem, kaj mi srce šepeta, vrnil domov sem se, kjer sem spoznal, da prave ljudi, lepote sveta, našel, iskal bom izključno doma.

NASLOV Sem spisal pesmi celo morje, 'zrabil mnogo sem idej, tinte nimam za esej, za kratko pesem bo dovolj je. Pisal sem o skoraj vsem, kaj mi sploh je še ostalo, brez navdiha sem, ne vem, o čem bi se pisati dalo? Moje misli so zbledele, splavale so bog ve kam, danes ne uspe, priznam, da rime bi na list zletele. Eureka! Naenkrat v glavi se nekaj zasveti, idej imam več kakor morje tokov, a moje pisalo pač ni zdržalo, kakor gore brez vrhov, &nbsp;brez tinte so poeti ... Na koncu mi je le uspelo, sem napisal vsaj naslov!

TSUNAMI Speče mesto se predrami, ko v daljavi zadoni, in mogočno prihrumi tsunami, speče mesto se predrami. Vse obale pod vodami, kadar pada smrtna reka, in poplavlja brez nareka, tsunami, vse obale pod vodami. Niti sonce ni več z nami, ko se skrije za oblačje in temota vdre v ozračje, tsunami, niti sonce ni več z nami. Speče mesto se predrami, vse obale pod vodami, niti sonce ni več z nami, tsunami, tsunami ...

PRIROČNIK Živeti po ptičje. &nbsp;Leteti v svobodo in čakati, da se beli revmatični stric vstane iz tvoje postelje. Upati po ribje. Verjeti, da te svetlikajoča se večerja ne pripne na povodec ali izsuši tvoj krvavo rdeči gobček. Ljubiti labodje. Pustiti, da odsev kristalne vode rekonstruira objemanje kristalno belih kač. Spati kot koala. Zehati, smrčati in biti bolj mrtev od evkaliptusovega listja. Imeti po pasje. Ne pustiti, da lačen Homo Sapiens pogloda poslednje drobce mesa iz tvoje kosti. Uživati po levje. Čakati, da golobučni tovariši skočijo po malico, pustiti tedaj, da ti zeleno-rdeča gazela počeše lase. Jeziti se pingvinje. Obdržati kljukico na kljunčku in smejati se, ko čuvati kepico, ki se roditi.

ČRNEMU GALEBU Črnemu galebu daj moči, črnemu galebu, da vzleti. Ti si bel, a kaj potem? Še ti boš črn, ko se stemni!

ATILA Roma iz Rima beseda na listu, opeva iz ust nje, ki kliče pomoč, in razodeva se pesem pojoč: Atila moj, le povej, s čim naj ti kupim srce, dajem ti prstan, poglej, prideš k meni v goste? &nbsp; Bassusa sploh mi ni mar, on me ljubiti ne sme, dajem ti prstan v dar, s čim naj ti kupim srce? &nbsp; …

Oh, Honorija, nevesta, ki v zakonu si nezvesta! Kaj naj zate še storim, saj v prisili si nesrečna? Da bo sreča zate večna, danes pojdem k tebi v Rim. &nbsp; &nbsp; Brž z mano, moji bratje, da zaplenim njega, njo, kar na poti stalo bo treba le zažgat' je! &nbsp; …

REALNOST Res je majhen ta naš svet, oblit v signalna morja. Res je majhen ta naš svet, prijatelji se ne poznajo. Majhen je naš svet, z vsakim dnem še manjši, vedno manjša so obzorja, mladim je narava tuja, sploh se zunaj ne igrajo. Virtuala vdira v stvarnost, pravijo: ,,svet na mladih stoji", torej človeštvu samota grozi, takšna prihodnost postaja REALNOST!

Ustavite konje, vojščaki, čas je za napad, naj umro bedaki taki, ki v napoto grejo stat'! &nbsp; Naj požro jih vse plameni, naj jih Drava utopi, naj ubije val ognjeni, naj ubije te ljudi. Kdo je storitelj moritve velike? Florjan svetnik iz pepela se dviga: ,,Kdo je barbar, &nbsp;ki pred mano požiga? Kličem zle sile &nbsp;in brate svetnike!'' Pada pod Huni Celeja, Emona, konji sledijo stopinjam konjiča, ki vodi ga roka od božjega biča, biča, ki v greh napeljuje ga ona! ...

Oh, moj Atila, nezvesti! mar ne pojdeš k nevesti? kdo je ona, ki s teboj se poročila je nocoj? Padajo solze na lice gospe, ki ji prevarala Šiba srce, potlej še Ildiko v solzah spozna, da ni edina, ki rad jo ima! &nbsp; Mar sem jaz le ena mnogih, mar imaš še drugo rad? Žal ženic mi je ubogih, ki si ženil jih takrat … &nbsp;

RMAN Se sprašujem noč in dan, zrem v kalčke, ki bledijo, a si res tako želijo s kalčka zrasti v rman? Res močno mi gre na jok, jočem jaz in joče duša, večno rad bi bil otrok, žal pa kruti svet ne skuša ustaviti življenja krog. Vrstniki radi bi odrasli, jaz pa bi se še igral, šel bi v vrtec ali v jasli, smeh bi vse skrbi odgnal, ko skupaj kravice bi pasli. Kalček bom ostal! Usodi kljuboval … To sem si dejal, a kaj ko čas mineva …

BRATEC Iz trebušne je dvorane čez porodne tobogane moj mali bratec prijokal na svet. Majhna glavica nemočna, lasek tu in lasek tam, zobek znotraj zobnih jam, z noska teče svečka sočna, ki me spomni vsaki dan, da najraje ga imam … In ko raste mala roža, zobkov več, miru vse manj, beseda že drvi na plan, kjer z ljubeznijo poboža in me spomni vsaki dan, da najraje ga imam. Ko bo zvonček zacvetel, cvet ponesel v širni svet, vedi, bratec moj, s teboj, večno sem, večno bom, večno rad te bom imel! Ker me spomniš vsaki dan, da najraje te imam …

ZLATA KRILA Vzel bi, vzel bi zlata krila in poletel do obzorja, tam bi, tam bi se prelila k meni bibavica morja. Plul bi, plul bi kdo ve kam in kdo ve kje bi še pristal, ko bi, ko bi čisto sam za srcem se predano gnal. Vzel bi, vzel bi zlat čolniček in odplul bi do obzorja, našel, našel bi gozdiček sredi golega podgorja. Vpel bi, vpel bi zlate kline in se dvignil do oblaka, klical, klical bi v globine njo, ki za obzorjem čaka. Vzel bi, vzel bi zlati voz in šel po mlečni cesti tja, kjer me, kjer me čaka kos ljubezni njenega srca.

SLOVO Prvo poglavje se tiho izteka, žalostno brodim po strani 9, tavam v odmevu še zadnjih besed, ki plavajo v svet, kakor reka. Megla ujame še zadnji odmev, loti besed se in zgodb ter ljudi, briše tovarištvo 'z bledih strani, nekoč smo bili, a čas nas je vzel. Leta odšla so, besede gredo, stran se obrne, poglavje zapre, zgodba konča se in nova začne, čas, da pomahamo zadnjič v slovo!

Ti, ženica, si edina, ki jo ljubil bom vse dni, ali boš kozarček vina, da razrešim te skrbi? &nbsp; Le zakaj mi nisi rekel, da Honorija je ta, ki boš zanjo šel v pekel, ker moril si brez srca! &nbsp; Nisem lutka tvoje volje, ki te kljub vsemu ima, zdaj pa prav zares dovolj je, naj se tvoja pot konča! …

Bojda so ga našli ležati, kri mu je tekla, kri mu je tekla, zadnjo besedo pa Ildiko rekla.

ČRNILO To pesem sem napisal z nevidnim črnilom …

BITI Biti roža, svetla roža, ki te z nežnostjo poboža, biti voda, sinja voda, Zemlje drage ščit in koža. Biti plamen, zlati plamen, ki objema sivi kamen, biti vince, sladko vince, ki razširi vonj omamen. Biti plaz, težek plaz, ki zasuje prav vsak "biti", mu poslanstvo je pustiti le besedi: Biti jaz!

SOMNAMBULIST Ko se razgali nam skrita zavest, zgodba prične se, ki kliče spomine in glas monoton me pomirja in vodi v dostopnosti skrite globine, ko božanski mir v pest, ko mir v pest pridirja. In veke trepetajo in praznijo se misli, ki se čutnosti predajo … Čas beži kot še nikdar in dostop se odobri do skrivnosti, ki jih ni! Geste vodiča programe vrtijo, ko sugestiji se vzorci predajo in glas monoton me pomirja, prelepi občutki se motit' ne dajo, a moram z resnice nazaj v iluzijo, iz resnice, iz vsemirja. … in glas monoton me skrivnostno pomirja …

MELODIJE Tam ob starem hrastu sem poslušal pevske vaje tiste ptice, ki bo soncu spet sledila v daljne kraje. In iz tiste temne jame, kjer postave gole se gostijo z ulovom, ki napolni njih srca z melodijo. In se pesem razplahti, ko se iz piščali vije urno sreča med ljudi, in ko lepota melodije me spominja na postave, ki bile so, a jih ni! Bil je njihov, njihov čas, ko sloneli so ob hrastu, ptički so jim peli, da so v času se ujeli, kakor jaz.

SEMAFORJI Sveti rdeče kovanec se zlat, ko ga poprime rdečkasta dlan, vsrka v hipu globoko se vanj, pravi: ,,Počakaj, na roko zeleno'', pravi: ,,Čakalec ne čaka zaman.'' Potlej promet na prekrižju izgine, luč pomarančna pred zebro zija, čas, da testo se napihne, če zna, naj obrodi tvoje drevje čakalno, naj obrodi v preobleki zlata. Iz pomarančne svetlobne dlani, zdaj zelenjava zelena požene, ki mi ponudi roke pozlačene, ki mi napolni svileni mošnjiček, ki me v rjuho bogastva odene. Težek je mošenj, ki znotraj je zlat, pot čez cestišče ni zlata, že prav, teži bogastva sem davek poslal, le, če delil bom in dajal in dal, čezenj prišel bom uspešen in zdrav.

POZIV Ko veke zaspane zaprejo oči, odprejo se vrata v svet brez meja, kjer jaz nisem jaz in ti nisi ti, pesmi in pravljice tam so doma. Knjige živijo, preproge lebdijo, stvari govorijo … Živali pojo, pleše nebo, res prelepo ... A vse, kar lepo je, konča se enkrat, če ni domišljije, ni pisanih sanj, takrat nočne more privrejo na plan. Zato priporočam, da preden greš spat, prebereš si zgodbico, pesem, roman …

PRIVIDI Ozrem se na levo: neskončna puščava, ozrem se na desno: mogočna narava, ozrem se naprej v peščene sipine, brez hrane, pijače sem suženj vročine … Ozrem se v nebo v neskončne modrine, ozrem se v vroč pesek, ki peče, boli ne, pogled mi še zadnjič v prostrano zbeži, ne hrana ne voda, v daljavi si ti … Predaleč izris je krasote telesa, vem da me ljubiš, v očeh se ti vidi solze nemara polzijo 'z očesa , izvem, da vse to so bili le prividi …

L, J, U… L e kakšna je ljubezen? J e zvesta in prijetna? U stvarjena za vse? B o za vedno tu nekje? E dina večna, ne umre? Z elo bi želel si, da je tako, E nkrat zaljubljen, za vedno v njo. N a koncu dodal bi, črke so šle, ceni, kar je, ljubi vsakogar in vse …&nbsp;

Paper texture

ilustratorki Ema Dokl in Sofija Van Cauteren

2967 V računalo sem vpisal število 2967. Dolgčas mi je. Roki se premikata vsaka zase, v popolnem brezčasju preizkušata meje potrpljenja, vpisujeta število, število 2967! Tako je to! Ura na steni nič več ne tik-taka. &nbsp;Ura na steni tiiiiiiiiiik – taaaaaaaaka, ko se čas vleče, kakor sveže kuhane testenine, jaz pa vpisujem, vpisujem, vpisujem: 2967, 2967 … Tako je to! Vlakec, ki po navadi dirja po mojem internem zabaviščnem parku … Miruje! Ples tisočerih luči (v bistvu jih je 2967), ki krasijo moj notranji svet … Miruje! In sonce, ki vsako jutro vstane, vsak večer zaspi … Miruje Jaz pa vpisujem število 2967. Tako je to! Pesem pišem že 10 minut … SAMO DESET? Zdi se, kot cela večnost x2.

Med tem me na mizi spremlja računalo, ki me spominja na bedo brezdelja, ko pogledujem proti številu 2967! Začnem si striči nohte. Mika me, da bi si jih kar pogrizel! Ne! Ne bom! Postrižem si nohte na levi roki … Desna roka vpiše 2967. Postrižem si nohte na desni roki … Leva roka vpiše 2967, ko me monotonost okolja ovija v odejo obupa. Tako je to! Igral bi telefon, pa se mi NE DA! Šel bi ven, pa DEŽUJE! Morda na trening, pa GA NI! Strigel bi si nohte, pa mi jih je ZMANJKALO! Izbriši. Vpiši 2-9-6-7. Izbriši. Vpiši 2-9-6-7. Izbriši. Vpiši. 2967. Tako je to!

&nbsp;SANJAM Sanjam ... Sanjam o svetu brez vojn in prepirov, kjer z roko v roki sta sreča in mir. Sanjam in si upam sanjati ... Sanjam o svetu brez kriminala, kjer le še preteklost sta zlo in prezir. Sanjam lepši svet ... Sanjam o svetu poštenih ljudi, brez odrivanja drugačnih, brez žejnih in brez lačnih, brez grešenja, brez skrbi. Sanjam in verjamem v sanje ... Verjamem, da svet naš sanjače ima, verjamem, da mnogo je dobrih ljudi, ki sanjajo svet brez prelite krvi, sanjam ta svet, vem da se bliža, vem, da se bliža prihodnost brez zla.

LISTAL BOM Listal bom in pustil, da vetrič usode obrodi še nezrele besedne sadove. Naj jim da vode, ki bo pognala in obnovila moj rahlo rjaveč pesniški mlin. Da položi prvi portret v galerijo novozapadle pesnitve, zakaj sedaj bom uvidel ali scenaristka stvarstva res stoji za menoj, ali me na križišču mladosti usmeri proti ustju najčudovitejšega izvoza. Kakor pojoči rock`n`roll hrošč bom obrnil povsem naključno, morda popolnoma zrežirano stran v tisti knjigi. Ali moja kitara ne bo jokala! Moja kitara ne joče! Listam, ko steklena roka usode prime za mojo radovedno dlan in jo ustavi! Ustavi jo! Na strani 210. Paro Taktsang?

_ _ _ Točko sem zarisal bežno čaka, č_ka me lopata, goro barv zb_al obsežno, zr_k ujel za pljučna vrata. Stroj je moj izzval pot_es, ko sem kopal jamsko halo, beli li_t in barva čez, upam, da bo delovalo! Žebelj pleše ples garanja, zemlja pod me_oj se tre, stebelce o cvetu sanja, ko zaplavam v hram temè. Končno žebelj je v krsti, ko spustim v muzej se sob in še cvet dodajo prsti, da zaključim svoj potop.

RAČUNALNIŠKA Dešifriranje v teku… 01010101 01101000 00101100 00100000 01101011 01100001 01101011 01101111 00100000 01110011 01101111 00100000 01101100 01100101 01110000 01100101 00100000 01110100 01100101 00100000 01100010 01100101 01110011 01100101 01100100 01100101 00100001 00001010 01001011 01110010 01100001 01110011 01101110 01100101 00101100 00100000 01100111 01101100 01101111 01100010 01101111 01101011 01100101 00101100 00100000 01110000 01101100 01100101 01101101 01100101 01101110 01101001 01110100 01100101 00100000 00101110 00101110 00101110 00100001 00001010 01001101 01101001 00101100 00100000 01111010 01101100 01101111 01100010 01101110 01100101 11000101 10111110 01101001 00101100 00100000 01110000 01100001 00100000 01101010 01101001 01101000 00100000 01110011 01110000 01110010 01100101 01101101 01101001 01101110 01101010 01100001 01101101 01101111 00100000 01110110 00100000 1000101 10100001 01110100 01100101 01110110 01101001 01101100 &nbsp;01100001 00100001 00001010 00001010

application/vnd.openxmlformats-officedocument.wordprocessingml.document

Računalniška.docx

Binary to Text Converter | Binary Translator

Namig: Računalniško pesem lahko pretvoriš v besedilo!

MOJA PESEM Moja, moja pesem … Ali bo res moja? Morda, morda pa ne, morda, morda pa da, kdo ve? Hočem, da pesem bo le moj portret, portret le mojega srca, morda, morda pa da … Ta pesem ... To lahko bi bil sonet, stalnih oblik, stalnih rim, nočem tega. Ta pesem ... Ta pesem bo čisto svoj svet, svet po moje, poln dobrih razlik, simsalabim, čaram ga po svoje ...

Haiku 1 Solza topola – smrt ga objema pojoč, da pojde drugam. Haiku 2 Beli valovi zajadrajo za nami in potlej čez nas. Haiku 3 Stene kokona metulja ukleščijo. Ne drzni si ven!

OKAPI Medejo proge, ki črt se drže, črni črviček iz ustne sobane, gozdne žirafe žirafe so ne. Listi drevesni po grlu drse, zebra se skrije v gozdove prostrane, medejo proge, ki črt se drže. Vrtec hibridov se pridno naje, da bodo zrasli v okapi Zemljane, gozdne žirafe žirafe so ne. Skritih v Kongu vse manj jih žive, zloben je, kdor jim zada smrtne rane, medejo proge, ki črt se drže. Hitro pričelo je biti srce, leopard lačen pokaže čekane, gozdne žirafe žirafe so ne. Potlej se žalostno maček zave, plen mu zbežal je med stare ratane, medejo proge, ki črt se drže, gozdne žirafe žirafe so ne.

NESKONČNOST Ko Sonce rdeče se leno sprehaja, vzhaja, zahaja, zahaja in vzhaja, ko veter potuje, oblake zamaja, vedro v daljno neskončnost zapluje. In zvezde ... ... ko točne na nebu krojijo oblike, ki večne nad nami izrišejo pike, majhne tako, a tako prevelike, pridno krasijo neskončno nebo. In radost ... ... ko roka ob roki nam greje srca, ljubezen do bližnjih je čaša brez dna, polna, popolna, krivic ne pozna, naj bo neskončna do konca sveta. in ta pesem ... ... naj steče v neskončnost, polomi okvirje, naj se ne konča! Žal pa nič ni večno, majhno al' veliko, vsaka pesem: kratka, dolga, se konča s piko.

SENCA V dobrem in slabem z menoj, v dobrem in slabem jaz s tabo, za vedno si moja, za vedno jaz tvoj, &nbsp;naj bo karkoli, ne greš v pozabo … V sreči, nesreči ob meni stojiš, v sreči, nesreči sem srečen s teboj, pa vendar si res, moja senca, želiš, da celo življenje le suženj si moj? V zmagi, porazu mi zvesto slediš, v zmagi, porazu jaz kažem ti pot, povem ti, življenje je polno lepot, dam ti svobodo, da jih doživiš …

D Že stotič … Cesta ovila je beli papir v splet podperesne modrine, ki plod je neresne znakovne praline spremenila v kaos in pisni nemir, saj črke moreče se zdijo brez reda, zmeda, ki slepec jo komaj spregleda! Čas za spremembe … Za dobre spremembe! Črko T potisnem više, črki M dodam doline, črki L povečam krog … Da bom večno kot otrok, ne pika, zdaj krog je na I in na J, za konec, da skočim na višji nivo, prilagam svoj pesniški D.&nbsp;

IMPULZ Stari jez pa senco meče nad zeleno strugo, koder jézar pogleduje nadenj kot na slugo. In ko poštar prikoraka do samotne kajže, pisemce priloži, pravi: ,,Dvigni jez, sedaj že!'' &nbsp;Vijejo prameni reki hitro se in vedro, ko podatki usedejo se rečici na sedlo. Čaka jih še dolga pot, a pot ta urno mine, ko v gib se preobliči, spet impulz izgine …

MOJA BESEDA Drobno drevesce med brati orjaki duši se, ker sonca ne vidi in zvezd, moram pa res biti v blagor odet, da slišim lepoto slovenskih besed. Smejem se sladko svetlikanju smrek, Lipca zelena za smreko popeva. Ta, ki mi dala besedo je v dlan, ta, ki prepeva mi 'z dneva v dan. Moja beseda! Bila si beseda številnih ljudi: s Prešernom si zrla v peneče valove, ki so prisvojili si Uršiko zalo, krasila si pesmi prekrasnih nemalo! Zvezde odprl bom, Sonce, nebo, dal ti bom pesem in njeno svobodo, ti pa me spomni, če kdaj morebiti, pozabim te z vrčkom slovenstva zaliti!

SVETOVNA Južne ledene prostrane puščave, bele sipine, večne praznine, kjer čas le stoji, čeprav sploh stoji ne, črne in bele gostijo postave, črne in bele pingvine! Tam na zahodu nov svet se ustvarja, iz zemlje ledene, do zemlje ognjene, v svet Majev in Inkov, kjer le–ti žive ne, bledičneži skopi smo željni denarja ubili te kralje divjine! Čez grob velikana zaplujem mornar, kliče spomine obisk domovine, zemlja si moja in moje družine, tu me pokopal bo stari grobar, gredoč v kamene globine! Koder Urala se dviga pričeska, kaže se, mika, celina velika, kjer množična gneča se z ničnostjo stika, z deževnih gozdov do puščavskega peska in riža ob rižu sadika!

Med Indijskim, Tihim je hrupa, miru, skakalci rjavi, letalci nepravi, vse se brezbrižno na glavo postavi, ko zrem onemelo v rdeč Uluru v vroči puščavi! Na črni celini sistem se podira, nič kaj vesele so pesmi se pele, plesalo bolj malo na tone strohnele, na ritem, ki lačen počasi umira pred truplom gazele. Vnovič postopam vzdolž belih svetov, steze preblede gostijo medvede, ko led je uničil proces tople grede, planet naš pokriva vse manjši pokrov, ki komaj na Zemljo veliko se usede! Napočil je čas … Čas, da me ladja na jug izstreli, čas, da zaključim svoj ples sanjarij, čas, da vrnem se v kitico 3.

MESEC Mesec nad Zemljo sameva, dolgčas pase 'z dneva v dan, le kaj počne na širnem nebu čisto čisto sam? Gleda filme? Ne! Bere knjige? Ne! Le kaj potem počne? Cele dneve v Zemljo zre, posluša nas in vidi vse. Povej, predragi mesec, varuh našega sveta, le kakšni smo ljudje, ko nas pogledaš iz neba? Vidim solzo, ki polzi, odseva mi, kar vidiš ti, zdaj razumem tvojo žalost, noč ni noč, le čas luči. Vidim tvoje gube, ki so vseh skrbi odraz, lahko bi gledal vstran, pa raje kažeš nam obraz. Torej še vedno verjameš v ljudi, verjameš v dni brez solz in skrbi …

TAM NEKJE Tam nekje, kjer ljudje vsak dan so na robu smrti, vse jim gre, nam gorje, &nbsp;'mamo več, a smo potrti. Tam nekje, kjer ljudje brez pravil, zakonov raznih, tam se ve, kaj se sme, ni morilcev brezobraznih… Tam nekje, kjer ljudje komaj govoriti znajo, ne žive duše zle, stavim, lepše se imajo… Tam nekje uspeva družba, kjer je človek bratu brat, dobra volja kot okužba, širi se od vrat do vrat…

Sandro Čeh ODMEVI MED PLATNICAMI Likovna dela: Ema Dokl in Sofija Van Cautern Uredil: dr. David Bedrač, mentor literarnega dela Mentorica za likovni del: Darja Polner Lektoriral: dr. David Bedrač Izdajatelj: OŠ Ljudski vrt Ptuj, 2021

TITANIK Plitve so vodé obrežne, čad se vije iz cigar, prazni, prazni jih mornar, prazni, prazni jih mornar. Pa kadilska pljuča že gostijo pesem glote, mlade, stare, tiste, ''tote'', ki jo žene v smrt denar. Zublji petelinji so zavzeli pljučno dno, ko se čez Atlantik vije hitro in glasno, Sonce se brezčasno vzdolž globine izgubi, ko se trup kadilca pod ledovjem zaduši. Krstna tura na palači v teror se predrugači, ko iz grl vriskačev zadoni poslednji krik, ledenica se razkači in pogoltne Titanik.

ABECEDNA JUHA In vroči valovi peneči in vroči tokovi hrumeči črke obed spremenijo v nered, vmes prav zares bo potrebno poseči. In nad jušnimi vodami, vsi ti jušni anagrami, znaki že spet priskrbijo zaplet, ko vonj po kosilu brbončice zdrami … Portret pa spet isti, &nbsp;ko lačni slavisti vrtcu besed vcepijo red, vedno isti, isti ta portret, ta potret preresen, ko predani naš poet iz besednih čet ustvari EPMES!

JAZ Stojim pred ogledalom, v spalnici. Omare v ozadju veselo loputajo. Ritem daje nočna lučka. Hrupno bobnenje je precej podobno tistemu v moji glavi. Kdo sem jaz? Bi bil še vedno jaz, če bi z drugim imenom po svetu postopal? Bi bil še vedno jaz, če bi svoje lase pospravil na drugo stran? Bi bil še vedno jaz, če bi zjutraj obul le eno nogavico, levo po možnosti? Vsakih sedem let se zamenja prav vsaka celica v mojem telesu. Je tisti jaz, ki je pred 2556 dnevi spal v moji postelji, popolni tujec? Kdo sem jaz? Tisti odsev v ogledalu … Enako izgleda, enako je oblečen. Sem to jaz? Sem? Sem?

Bobnenje v ozadju se počasi poleže, ob utripajočem se svetlikanju položim svojo glavo na vzglavnik. Popravljam. Položim glavo na vzglavnik. Nič svojo! Kdo sem jaz? Izklopim nočno lučko, odpravim se spat. V konfliktu s seboj! Poslovim se od skrivnostnega odseva v ogledalu. Zaspim.

ČAS BEŽI Spomnim se trenutkov, ko po vrtcu sem skakljal, spomnim se trenutkov, ko sem v pesku se igral. Ko sem prvič brcal žogo, ko sem v zibelki si pel, ko sem prvič šel v šolo, radoveden in vesel. A je vsega enkrat konec, čas ni večen, čas beži, edino večno je spomin na tiste lepe dni. Spomnim se trenutkov, ko ob dudi sem zaspal, spomnim se trenutkov, ko sem prve pesmi bral. Ko mamici v naročju spal sem, tih, umit in sit, ko ati me zabaval je in mi previjal rit. A je vsega enkrat konec, čas ni večen, čas beži, edino večno je spomin na tiste lepe dni. Leta se obračajo, se dan takoj konča, zato uživajmo v lepotah, ki nam jih življenje da. Zdaj pa s pisanjem končal bom, močno se mi mudi, zunaj se igral bom, da ta dan mi ne zbeži …

PREPLET TREH GOVORIC Pisanje Sandra Čeha poznam in spremljam že od njegovih rosnih začetkov. Sodelovala sva v rubriki Domača rast, ki jo je nekdaj še objavljal Štajerki tednik, kasneje pa sem ga učil slovenščino kar štiri leta. Že proti koncu osmega razreda sva se pogovarjala o morebitni knjižni izdaji, saj sem ves čas zagovarjal, da je Sandrova poezija zelo zanimiva, zrela in inovativna. S pričujočo e-pesniško zbirko se je moja trditev samo potrdila. O njegovem pisanju je v reviji Mentor nedavno izšel obsežen intervju, ki sem ga kot urednik za poezijo opravil z nadarjenim pesnikom. Naslov, v katerem sta združena poezija in nogomet, pove, kako vsestranski je Sandro. Na neki točki intervjuja je celo povedal, da je tudi nogomet umetnost, kar se mi je zdela zanimiva primerjava. Ker sem sam v literarnih vodah že dve tretjini svojega življenja, moram priznati, da poznam kar nekaj literarnih ustvarjalcev, ki so odlični pisci in hkrati veliki ljubitelji nogometa, kar sta na videz nezdružljiva svetova. A prav Sandro je eden tistih ustvarjalcev nove dobe, ki dokazujejo, da je poezija pravzaprav zares povsod, da jo lahko mirno enačimo z življenjem. Življenje ima – kot poezija – svoj potek, začetek in konec, spreminjajoč se ritem; včasih se življenje odlično sklada, ujema in rima, spet drugič pade v prostore zahtevnih preizkušenj. So pa v življenju izjemni dogodki! Izdaja te e-pesniške zbirke je zame gotovo takšen dogodek. Izreden in izjemen. Najprej, ker je Sandro tako imenitno združil toliko različnih pesniških registrov. Znajde se seveda tako v klasičnih pesniških oblikah, z romantičnim ritmom in posodobljenimi arhaizmi, po drugi strani pa eksperimentira in brez težav izpiše nekitične pesmi ali celo izrazito modernistične, v katerih presega ustaljene poetične oblike.

Kot bi z lahkoto pisal pesmi iz daljne preteklosti in jih z mostovi časa povezoval s pesniškimi inovacijami današnjih dni. Mostovi pa so tudi vzrok, zakaj je ta zbirka zame tako pomembna, praznična! Ker so se združili trije imenitni glasovi: Sandrov, pesniški, in likovni svet dveh izredno nadarjenih mladih likovnih umetnic. Nanju sem ponosen kot razrednik, povsem po človeški plati, saj sta Ema Dokl in Sofija Van Cautern izredno prijazni, sočutni in prijetni osebi. Seveda pa ne morem mimo dejstva, da ju pohvalim tudi po pedagoški plati. Nisem poznavalec likovnega sveta, vsaj ne do te mere, da bi si drznil strokovno soditi, a v pogovoru z go. Darjo Polner, učiteljico likovne umetnosti, ki se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem, da je sodelovala pri nastanku te zbirke, sva prišla oba do zaključka, da gre za dva izjemna likovna glasova. Ta pesniška zbirka je tako preplet treh odličnih mladih umetniških glasov, je pa tudi dober zgled, kako se lahko gradijo in krepijo mostovi med ljudmi, med sicer drugačnimi umetniškimi pristopi in tehnikami, ki se na koncu povežejo v sijajno umetniško izpoved. Iskrene čestitke vsem trem mladim umetnikom, ki jih brez dvoma čaka še lepa ustvarjalna prihodnost! dr. David Bedrač, mentor in urednik

PRVI POLJUB Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Storil bom to. Zakaj? Zato ... Kdaj, če ne zdaj? S kom? Le s teboj. Storil bom to. Takoj in tako. Nočni oblak dal mi je znak, ljubezen in mrak in jaz in ti.

SOLZA Pogledam v ogledalo, &nbsp;v&nbsp;njem&nbsp;se&nbsp;skrivam&nbsp;jaz, le kaj me je izzvalo, vprašam se naglas. Da meglene so oči, da srce ne ve kaj bi in le kaj je tekočina, ki po licih mi polzi. Tam globoko v&nbsp;meni&nbsp;je pričela svojo pot, tam&nbsp;&nbsp;v&nbsp;&nbsp;globini&nbsp;&nbsp;duše čustva&nbsp;&nbsp;skrita&nbsp;&nbsp;so&nbsp;&nbsp;povsod, tam&nbsp;potuje&nbsp;do&nbsp;svobode &nbsp;solza&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;mojega&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;telesa. &nbsp;Majhna, a hkrati tako zelo velika, &nbsp;počasi,&nbsp;a vztrajno&nbsp;naliva si&nbsp;vode, v&nbsp;&nbsp;temnih&nbsp;&nbsp;očeh&nbsp;&nbsp;se&nbsp;&nbsp;nenadno&nbsp;&nbsp;naslika, &nbsp;čutiš,&nbsp;&nbsp;ko&nbsp;&nbsp;v&nbsp;&nbsp;srcu&nbsp;&nbsp;razbija&nbsp;&nbsp;doneče.&nbsp;&nbsp;Ljudje? &nbsp;Zakaj ste potrti? Ta solza pa vendar ne joče! Saj to je čista solza SREČE!

POLETNI SNEG Kot senca iz obzorja, kot poletni sneg. Kot bonaca, kadar burja, kot poletni sneg. Kot kmetica sredi dvorja, kot poletni sneg. Kot jasnica iz neurja, kot poletni sneg. Vso zimo sem iskal te, iskal sem čisto sam, Iščem tu, iščem tam. Te ni! Ti pa arogantno prišla si na poletni dan, Naj sonce te stali! Kot poletni sneg!

TATU Naj zapoje ptiček plavi, izrezljan iz tankih črt, glej, kako se ti smehlja. Naj bo vselej vame vtrt, naj z menoj pričaka smrt, naj me spomni, ko sem strt, da obarvam vrt sveta. Zdaj zaplul bom daleč tja, kjer me čaka svet odprt, kjer ni greha, niti zla, kjer podrt je hram gorja!

STOPNICE ŽIVLJENJA &nbsp;&nbsp;Od prvih korakov do poznih usod &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;stopnice življenja tlakujejo pot, &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;začnemo na dnu strašno željni živeti, &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;stopnice življenja izginjajo z leti. &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;Od prvih korakov do poznih usod &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;stopnice življenja tlakujejo pot… &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;Dokler smo še mladi,&nbsp;včasih pač radi &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;željni odrasti preskočimo kaj, &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;kasneje v jeseni pogled zre nazaj, &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;hitel sem v življenju, se vprašam zakaj?

PISMO Čakam, dnevi letijo, a čakam ... Upam, spomini bledijo, a upam … Vem, da bo prišel ta dan, ko ne bom več sam, a komu se lahko zaupam? Čakam, čutim te v sebi, čakam … Upam, sanjam o tebi, upam … Kdaj prišla bo golobica s tvojim pismom izpod krilca in osrečila obraz obupan? Kdor čaka, dočaka, si mislim in grem …

NIAGARA Uh, kako zaspano teče in umirjeno krmari, čez podolja domovine potko drobceno ustvari, sanja vedoč, da postal bo nekoč slap deroč na Niagari. Glej, kako zaspano teče, uh, kako mu peša struga, vijuga, kot da ni pri stvari, sanja vedoč, da postal bo nekoč slap deroč na Niagari. Kmalu šumel bo čez daljne vzpetine, nič več kot luža, ki komaj odžeja, nekega dne bo simbol veličine, bogastvo narave, zaklad domovine, ko padal bo vsem na očeh čez strmine, zlati dokaz, da vesolje ni meja ... Sanja vedoč, da postal bo nekoč slap deroč na Niagari!

ČRTA V svetu tam zgoraj modrikasti hlap se urno premika čez živčne sinapse, celice spretne prepolne razuma so lastnina veleuma! V svetu tam spodaj popoln obrat, norec ob norcu in vmes psihopat, miselne mreže absurdno abotne, temeljne veje pa celoma zmotne! Oh, med svetovji pa zmeda zavlada, iščem črtico, ki manjka, potlej pa se iznenada &nbsp;mi izriše črta tanka!

TA BESEDA Prišla je, ovita v ohlapno rdečo haljo, s prešernim nasmeškom pod nosom, spominja me na trenutek, ko sva se prvič srečala. Prosim, povabi me k sebi, ponudi mi svojo toplo dlan in me popelji v svoje kraljestvo! Njene čudovite temnorjave oči, kakor najmogočnejši hrast, kakor najnežnejša poletna ptičica, nagovorile so me, da pojdem. In grem! Preseneti me pogled &nbsp;na kristalno čista tla, ki odsevajo postave &nbsp;družno zvezanih teles. Iščem kraljico besednih potez, njene temnorjave oči, pogledam tja, pogledam sem, šla je …

A B C D E F G H I J K L M&nbsp;&nbsp; N O P R R I M A

VLADARJI NEBA Iz leta v leto ponos Himalaje je rasel vse više in više in više, da se alteriral v kralja neba je, ki mu podobo ozračje zabriše. Pa je mogoče, da kralja korak sploh ni najdaljši, resnica me bega, da tam na Havajih ognjeni orjak sleherni kamen v višini presega. Pa je mogoče, da krona kamena sploh ni najbližje vesoljnim daljavam, da tam ob ravniku je gora ognjena, ki bojda kraljuje nebeškim višavam.

ČRNO-BELO Noč prihaja, večeri se, zrem v bele podnapise, črno-beli film vrti se in zavest polzi iz rok. Črno je nebo nad nami, beli sneg oko omami, črno-beli svet v osami, zunaj ni več nas otrok. Pa je čas naredil svoje, ni je več, zavesti moje, vratca so odprta spet v črno-beli sanjski svet ...

GRAD Veter razblinja megleno odejo, razjasni pogled na pročelje gradiča, ki času, minljivosti hrabro zabiča: ''Prišel bo dan, ko prestopil bom mejo, kličem preteklost v sedanjost in glej jo!'' Voda, ki davno zbledela je proč, zdaj se razvija v potok deroč, Rüstenau moj, ki simbol si moči, kakor nekoč &nbsp;se v soncu bleščiš ves cvetoč! Bije gradiča že zopet srce, spušča nad vodo se senca mostiča in čezenj poskočita bela konjiča ponosno, ponosno do grajskega griča, ki spet hrani čeveljce grajske gospe.

Name

Safari may block some audio or video from playing automatically and ‘read to me’ will skip these. You can configure this in Safari’s preferences.