Prešerne čebelice

Parchment

Ko miza odpre oči, se na njej pripravijo jedi. Ko sonce odpre oči, se iz noči dan razcveti. Ko glasba odpre oči, se cel svet lepši zdi. Ko Manja odpre oči, jo zajtrk že čaka na mizi. Taja Vrhovnik, 4. a

Saj krava ni trava, ker krava je jedla travo. Saj oblak ni čudak, iz njega pride le junak. Saj lonec ni zvonec, ker iz njega pride konec. Mark Razinger, 5. a

Med poukom je pomembno biti zbran in poslušati, saj se s tem veliko naučiš. Klepetanje in druge stvari med poukom motijo vse učence kot tudi učiteljico. Učiteljici se zdi, kot da nikogar ne zanima snov, ki jo razlaga. Tisti učenci, kateri želijo poslušati, pa težko sledijo če v razredu ni miru. Potrebno se je zbrati in poslušati, da bomo vsi zadovoljni. Odmori so za to, da klepetaš med poukom pa se sledi snovi. Vsak zase mora vedeti kako je to pomembno, saj s tem motiš vse. S poslušanjem se veliko naučiš in doma potrebuješ manj časa za učenje. Vsak se mora malo potruditi in biti v času pouka tiho, razen kadar učiteljica kaj sprašuje. Prav se mi zdi, da je kaznovan tisti, ki pouk moti, za vse ostale pa bo to nagrada, ker kazni ne bodo imeli. Dolžnost vsakega učenca je, da ne moti pouka. Kazen pa naj dobi tisti, ki si to zasluži. Mislim, da se bodo vsi potrudili biti boljši. Krištof Markelj, 5. b

Pred Osnovno šolo Žirovnica stoji pet doprsnih kipov zelo pomembnih oseb. Prvi kip ponazarja Antona Janšo, najbolj znanega slovenskega čebelarja, ki je živel v 18. stoletju. Predstavlja čebelarstvo in slovensko ljubezen do čebel. Na Breznici si lahko tudi ogledamo Janšev čebelnjak. Drugi kip predstavlja Matija Čopa, dobrega prijatelja največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Matija Čop se je rodil V Žirovnici, tam pa je tudi živel. Njegova rojstna hiša je na ogled. Kip v sredini predstavlja Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika, ki se je rodil v Vrbi leta 1800. France Prešeren je tudi napisal Zdravljico, katere sedma kitica je slovenska himna. Četrti kip je podoba Frana Saleškega Finžgarja, ki se je rodil v Doslovčah. Zadnji peti kip prikazuje Janeza Jalna. Janez Jalen je napisal pripoved Ovčar Marko. Vsi ti možje so zelo pomembni za slovensko kulturo, lahko bi rekli, da so oni pet stebrov slovenske kulture. To kulturo pa kot Slovenci moramo spoštovati in ohranjati. Fran Saleški Finžgar je bil pisatelj in je napisal veliko knjig. Najbolj znana od teh je knjiga Pod svobodnim soncem. Po tej knjigi je tudi poimenovana letna žirovniška prireditev Tek pod svobodnim soncem, kjer tudi otroci odtečejo razdaljo glede na njihovo starostno skupino. Peter Tolar, 8. a

Moj ponos in predanost temu športu mi lahko preprečijo samo poškodbe. Te pa so sestavni del vsakega športa. Po mojem mnenju ni enega športnika, ki ne bi utrpel kakšne poškodbe, zaradi katere je moral prekiniti vsaj s treningi. Poleg poškodb se športniki odločajo končati kariero zaradi svojega telesa. Telo imamo samo eno in zato moč gradimo postopoma. Pri kateri koli karieri so vzponi in padci, prav tako pri športnem treniranju. Ko ti ne gre in si ves obupan ti na pomoč priskoči trener, ki ti dodatno svetuje, pomaga in te spodbudi ter da motivacijo in zagon za nadaljevanje. Njegove besede ti dajo razumeti, da on in vsi ostali verjamejo vate in v tvoje sposobnosti. Ključi do uspeha so torej motivacija, zvestoba in trdo delo. Vsak vložek se ti bo izplačal. Na svoji poti do uspeha začni najprej z lahkim tekom, nadaljuj&nbsp; s stopnjevanjem hitrosti in efektivnosti. Vse kar počneš počni z užitkom. Blažka Sedovšek, 9. b

Odločila sem se za SŠOF – Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje. Za to šolo sem se odločila zato, ker zelo rada rišem in slikam. Pričakujem, da bom še bolj nadgradila svoje risanje. Od sošolcev in sošolk pa pričakujem da bodo vsi ustvarjalni, da se bomo drug od drugega učili in bo drugače, saj to je Ljubljana. Rebeka Modrijan, 9. b Odločila sem se za Srednjo zdravstveno šolo na Jesenicah. Naprej pa na fizioterapevtsko smer. Za to sem se določila, da bom v stiku s športom in da bom pomagala ostalim. Pričakujem, da se bom naučila veliko novih stvari. Mislim, da bom imela veliko sošolk, mogoče kakšnega sošolca. Veronika Lužnik, 9. b Odločila sem se, da bom šla naprej na Gimnazijo Jesenice – športni oddelek. Tako sem se odločila zato, ker poleg šole treniram še šport. Gimnazija se prilagaja športnikom, pri pouku pa imamo večje število ur športne vzgoje na teden kot pa v splošnih oddelkih. Glede gimnazije nisem bila v nobenih dvomih, saj jo obiskuje tudi moja sestra, sam pouk pa prične in konča ob »normalnih« urah, kar omogoča obisk treningov. Imam tudi dobro prometno povezavo. Blažka Sedovšek, 9. b

Anglija je z lahkoto ugnala Senegal, Francija je izločila Poljake, Nizozemska Američane, Argentina je imela nekaj težav z Avstralijo, ki bi v 90+6 skoraj izenačili. Portugalska je Švico tudi brez Ronalda ugnala 6:2, Brazilija je pa že v prvem polčasu premagovala Južno Korejo 4:0. Med tem prvenstvom se je tudi zgodil prestop Ronalda v Al Nassr, v Savdsko Arabijo, in postal najbolje plačani nogometaš - 200 milijonov letno. V četrtino finala se je torej prebila Anglija, Francija, Nizozemska, Argentina, Portugalska, Brazilija medtem, ko sta Maroko in Hrvaška imeli kar nekaj težav. Maroko se je spopadel s favoriziranimi Španci, tekma se je nadaljevala v podaljšek in v enajstmetrovke, kjer je vratar Bono osmešil Špance in popeljal svojo ekipo v boj proti Ronaldu. Hrvaška pa presenetljivo ni premagala Japonske in po penalih je bil Dominik Livakovič junak naših južnih sosedov. V četrt finalu je Maroko ugnal Portugalsko, Francija Anglijo, zato ker je Harry Kane zgrešil penal, presenetljivo Hrvaška Brazilijo po enajstmetrovkah, prav tako kot Argentina Nizozemsko. Polfinale se v tem, ko jaz to pišem, še ni odvil. Tijan Vidic, 7. a

Kaj mi je všeč v gozdni šoli?

Da skupaj sodelujemo. Karolina Marija Ajdišek

Da vidimo veverico. Jakob Markelj

Da lahko plezamo. Elza Anderle Hribar

Da imamo predstave. Manca Kavčič

Da pozdravimo gozd. Una Redžić

Da se učimo. Nina Verbič, Patrik Leskovec

Da gremo visoko. Primož Pintar

Všeč mi je naš Palčič. Ema Klobasa

Da lahko divjamo. Jaša Agbaba

Da se gremo igre. Naja Kosmač

Da plezamo po drevesih. Jaka Pirih

Kako do uspeha?

Ljudje mislijo, da se slavni ljudje rodijo v bogatih družinah in polni talenta. A jaz mislim drugače. Mislim, da je za uspeh potrebno veliko truda, discipline, reda, vztrajnosti… Noben športnik se ne rodi močan, vsi si morajo ustvariti nek cilj, neko željo v nekem športu. Njihov cilj je postavljen visoko, vendar ga dosegajo v manjših uspešnih potezah. Te poteze se nadgrajujejo, uspeh je večji in slajši. Nastopi slava v svetu, ljudje te poznajo, te spodbujajo, navijajo zate, ti dajejo še dodatno motivacijo. Če res verjameš in zaupaš vase, ti zastavljene cilje uspe doseči. Seveda nate vpliva tudi veliko zunanjih faktorjev, vendar ključni si ti. Moj glavni cilj je uspeti v športu. Hočem si spisati bogato zgodovino, doseči dobre rezultate, da se me ljudje spominjajo. Želim priti in biti konkurenca v svetovnem merilu. Za uresničitev zastavljenega cilja bo seveda potrebno vložiti ogromno truda, leta garanja. Uspeh v veslanju je odvisen od fizične pripravljenosti, reda, discipline in tehnike. Tega se tudi zavedam in pri tem vztrajam. Vzame ti veliko časa. Če te ne mika tekmovanje in resno treniranje, ti je šport kot hobi. V mojem klubu je peščica članov, ki resno in redno trenira.

Nikdar več ne bom svetilka! Rada bi bila budilka, saj me le prižigate in ugašate. Kot budilka bom zvenela in zjutraj vam lepo zapela. Zdaj bom jaz budilka ne pa taka stara svetilka. Vid Klobasa, Iza Rekar, Lovro Dolar, Špela Noč, 5. b

Vse me boli, ko kdo na meni sedi. Potem me še preobračate in obračate. Po tleh me vlečete, da odrgnjen sem povsod. In zdi se mi, da sem manj koristen kot hlod. Vid Klobasa, Iza Rekar, Lovro Dolar, Špela Noč, 5. b

Sedmo noč je imel tako lepe sanje, da se naslednje jutro kar ni želel zbuditi. Sanjal je namreč, da je postal najmočnejši deček v deželi. Hitro je vstal, da pelje kozice na pašo in poskrbi za Pisanko. Ko je kot vsako jutro zaprl vrata za seboj, je tako močno zapahnil, da se je stara bajta skoraj podrla. Zelo se je začudil. Še bolj se je začudil, ko je kot za šalo vseh šest kozic naenkrat prestavil čez ograjo. Spoznal je, da niso bile samo sanje, ampak mu je ponoči dobra vila dala nepopisno moč. Z lahkoto je odvalil skalo in rešil Pisanko. Ko so ga še istega dne napadli fantje iz vasi, je opravil z vsakim posebej. Od tistega dne dalje so se ga bali, a tudi zelo spoštovali. Pastirček si je pri vseh vaščanih pridobil ugled. Mami ni bilo treba več prati v ledeno mrzli vodi. Preživljala sta se tako, da je pastirček z golimi rokami vaščanom podiral drevesa in jih nosil v dolino. Ves čas pa je pasel še svojih sedem kozic.

Kulturna dediščina Kulturna dediščina naša je pot, na Dunaj nas vodi, kjer tam doma je sok. Vsi znani smo se zbrali, da pot bi obiskali, da dediščino bi opazovali. Skupaj smo pot obrali, da Franceta bi spoznali. A Franceta ni bilo, zato obstali smo kot Lipovo drevo. David Zidar, Tim Kalajžič, Erik Ponjavić, 8. b

Kulturna dediščina V Žirovnici je pot kulturna pri nas za praznik, je atrakcija dežurna. Iz Žirovnice do Rodin ne izpustimo nič, čez Reber do Doslovč, v Vrbi pa lipa stoji. Pridite vsi! 16 kamnov podpod lipo stoji, kip Prešerna pa se nam smeji. Na Breznici čebelnjak leži, hiša Čopa zraven stoji. Le pridite vi, zabavali se bomo vsi! Iza Pirih, Eva Grumerec 8. b

Čarovnik je odšel spat. Ko se je prebudil, se jim je zahvalil in odšel. Ko je poletel, se je od nikoder prikazal velikan in v njegovo plovilo začel metati kamenje. Čez nekaj trenutkov je bilo v zraku samo še njegovo plovilo, a tudi tega je velikan zadel. Strmoglavil je proti tlom, potem pa se je spomnil peresa, ga podržal pred sabo. Zrasla so mu krila. Hitro je poletel do najbližje vasice. Tam je odšel do gradu. Tam so ga lepo sprejeli. Čarovnik jim je povedal kaj ga mori. Pepelka mu je dala kamen, ki ga trikrat obrneš in se okoli tebe&nbsp; vzpostavi ščit, ki ga ne more nič predreti. Če ga pa trikrat zavrtiš v drugo smer, pa ga ni več. Čarovnik se ji je zahvalil in odšel na jaso. Tam je pred sabo podržal pero in trikrat zavrtel kamen in vzletel. Do doma je letel tri dni. Ko je prispel, so si vsi začudeno ogledovali te 3 predmete in jih poimenovali svetinje. Potem pa jim je začel pripovedovati zgodbe. Morda jih pripoveduje še danes. To je bila moja zgodba. Upam, da vam je bila všeč. Meni se je zdela dovolj dolga in zanimiva.

Po (verjetno za vse nepozabni) vožnji pa so nas učitelji odpeljali na zasluženo kosilo. KOOOOOOOONČNO! Lačni smo bili kot volkovi, a smo potešili svojo lakoto z dunajcem izpod rok odličnih kuharjev, ki so se zelo potrudil le za nas. Nato smo se še zadnjič podali na pot z avtobusom, pred odhodom domov.

Veterinar Veterinar varuje in pomaga vsem živalim, ki potrebujejo pomoč. Živali cepi, jih pregleduje, jim šiva rane, diagnosticira in zdravi bolne živali pred nalezljivimi in drugimi boleznimi. Predvsem mora živali imeti rad. Veterinarja po navadi srečamo v veterinarskih klinikah, dela pa tudi v živalskih vrtovih, na večjih farmah, v zavetiščih za živali, v inšpekcijskih službah in še kje. Za svoje delo potrebuje ultrazvok in rentgen, kirurški pribor, zdravila, posode, laboratorijski pribor in diagnostične pripomočke. Med dokumenti ima razne obrazce, zdravstvena spričevala in še in še. Če hoče veterinar svoje delo sploh opravljati, pa mora imeti tudi veliko znanja. Imeti mora veliko znanja pri fiziki, kemiji, biologiji in biokemiji, znati mora vzbuditi zaupanje svojih strank, znati mora ugotoviti, kaj je z živaljo narobe, živali mora znati pozdraviti in znati mora živalim šivati rane. Kot vsi poklici pa ima tudi ta poklic svoje posebnosti. Ena izmed teh posebnosti je ta, da dela z živalmi, pa tudi to, da mora živali imeti rad. Patricija Kocet Gril, 4. a

Devetošolci odhajajo na srednje šole

Odločila sem se za srednjo šolo Jesenice, smer predšolska vzgoja zato, ker mi je zelo dobro delati z otroki. Pričakujem, da bom uspešna. Od šole pa pričakujem, da bo malo čudno, saj je novo okolje in novi ljudje. Mislim, da bo cel razred deklet. Marcela Lužnik, 9. a

Taja Prešern, Neža Rižmarič Hladnik, Zala Vovčak, Marcela Lužnik, Kaja Bohinec, 9. r

Intervju z učenko Nežo Rižmarič Hladnik

Neža, učenka 9.a razreda, je zagreta športnica, ki je z nami delila nekaj zanimivosti o njenem športnem življenju. Preberite, kaj nam je povedala.&nbsp;

Kateri šport treniraš? V katerih disciplinah tekmuješ? Treniram atletiko. Tekmujem v teku na 200m, 300m in 400m. Včasih sem tekmovala tudi v teku z ovirami, a zaradi poškodbe kolena v tej disciplini ne tekmujem več.

Kolikokrat na teden treniraš in kje?&nbsp; Treniram 5-krat na teden po 2 uri. Sem članica Atletskega društva Bled in treniram na Bledu. Kateri je tvoj najljubši del treninga? Moj najljubši del treninga je ogrevanje in iztekanje, ker se takrat lahko več pogovarjam s prijatelji.

Kulturna dediščina Naši kraji so polni zgodovine, raziskovat te nikoli ne mine. Francetova rojstna hiša v Vrbi stoji, tam včasih veliko se zgodi. Janšev čebelnjak poln je bil čebel, sedaj pa ves star in zarjavel. Lep in poln barv je, zato nikoli ne mine te. Finžgarjeva dela polna so idej, njegove zgodbe ne pozabijo se. Naši kraji veliko ti ponujajo, zato adrenalin ti vzbujajo. Zoja Kastelic, Ina Zorc, Gal Rozman, Marko Toman, 8. b

Odpravijo se do jase, ki je točno na sredini gozda. Vsaka zasadi eno rožo. Ko zasadijo vse rože, zagrmi in dež kar naenkrat neha padati. Ko grejo nazaj do očeta lisjaka, ni ne duha ne sluha o lovcu. In tako so se še leta spraševali, kam je izginil lovec. Ema Šebat, 6. c

Pastirček in sedem kozic

Nekoč je živel reven pastirček skupaj z mamo v majhni stari bajti, visoko v planini. Vse kar sta imela je bilo sedem kozic, ki jih je pastirček vsak dan pasel v planini in varoval pred hudobnim volkom. Kozice so jima dajale mleko, mama pa je služila denar s pranjem perila premožnih kmetov v mrzli gorski reki. Pogosto sta ji pri tem pomagali prijazni deklici, Pepelka in Sneguljčica. Pastirček je bil droben in suh in fantje s premožnih kmetij so ga pogosto zasmehovali in tudi pretepali. Takrat sta ga tolažila Janko in Metka, njegova najboljša prijatelja. Od nekdaj si je želel biti močan. Ko se je nekega večera s kozicami vračal domov, je z grozo ugotovil, da ena manjka. Manjkala je Pisanka. Klical jo je, dokler je imel še kaj glasu. Domov se je vrnil brez nje in zaspal v joku. Naslednje jutro je vstal še prej kot po navadi. Skupaj s šestimi kozicami se je odpravil v planino. Ves čas je klical Pisanko. Naenkrat je zaslišal tiho meketanje. Prihajalo je izpod skale pod njegovimi nogami. Takoj je spoznal Pisankin glas. Ugotovil je, da je padla v razpoko, ki jo je nato velika skala, na kateri je pravkar stal, zaprla. Na vse načine se jo je trudil premakniti, a je ni mogel. Tudi Rdeča Kapica, ki je ravno prišla mimo, mu ni mogla pomagati. Ves upehan in objokan je odhitel domov po vedro in vrv. Skozi špranjo ob skali je Pisanki spustil vedro vode in nametal najboljše trave, da revica ne bi poginila. Tako je skrbel za njo naslednje dni in vsak dan mu je pri tem pomagal eden od sedmih palčkov.

V soboto, 12. 11. 2022, smo s planinskim krožkom odšli na izlet v Rezijo. Z avtobusom smo se vozili več kot dve uri in končno prispeli na cilj. Sprehajali smo se po gozdu, kjer so bile skrite lesene živali. Bile so rjave barve, zato jih je bilo zelo težko najti. Prečkali smo štiri mostove. Planinski izlet je bil zelo zanimiv. Matic Bogataj, 2. a

Med počitnicami smo šli smučat. Šel sem na vlečnico, padel sem in sem se vlekel in z glavo drsal po tleh. Dobro, da sem imel čelado. Naslednjič se bom bolj pazil. Zelo rad smučam. Rožle Volk, 1. b

Šolsko glasilo Osnovne šole Žirovnica Šolsko leto 2022/2023 Februar, 2023

GESLA: 1. Doslovški pisatelj Fran Saleški … 2. Pekarna v Žirovnici (poimenovana po roži). 3. Vas v Žirovnici (proti Jesenicam). 4.&nbsp;Trgovina v Mostah pr' Blažič, ali pr' … 5.&nbsp;Cerkev nad našo šolo, Sv. … 6. Vas, v kateri stoji osnovna šola Žirovnica. 7. Imamo ga na Breznici poleg cerkve. 8. Igrišče na Breznici. 9.&nbsp;Gostišče na Selu.&nbsp;&nbsp;&nbsp; Brin Baškovec 6. c

Prazniki z nono in nonotom

Praznike sem preživela v Baški grapi pri noni in nonotu. Tam sem bila s celo družino. Tam smo preživeli tudi novo leto. K noni in nonotu smo prišli v petek, 30. decembra. Nona nam je za večerjo pripravila bučno juho in klobase. V soboto smo nonotu pomagali narediti tatarski biftek. Olupila sem čebulo in česen ter narezala zelenjavo. Noni sem pomagala speči piškote in pripraviti kosilo. Za potico je poskrbela mami. Jo je spekla že doma v Žirovnici, orehovo. Polnoč smo čakali v dnevni sobi ob gledanju programa na televiziji in igranju kart in tombole. Zjutraj sem vstala zelo pozno. Popoldne smo šli z maminim bratrancem na sprehod do bunkerja nad vasjo, ki so ga naredili vojaki, ter do hudournika, kjer raste zaščitena rastlina, Venerini laski. Pred odhodom domov sem se poslovila od none in nonota ter od svoje mucke Bobice. V Baško grapo se ponovno vrnem za zimske počitnice. Komaj čakam. Ela Kikelj, 4. b

Kulturni praznik

Pot kulturne dediščine

Kulturne dediščine je pot, velika kakor sod, polna dobrih dobrot in brez zmot. V Žirovnici je Čop, kjer se začne ta pot. Anton, ki čebelar je bil in čebele je redil. Tretji Jalen bil, se pred smrtjo skril. Finžgar sili nas brati, zato ne moremo spati. Prešeren bil je slovenski poet, vedno imel je poln buklet. Luka Mlačnik, Nejc Lavrenčič, Ajda Donoša, Patrik Vidic, 8. b

Svetovno prvenstvo v nogometu - Katar 2022

To svetovno prvenstvo (SP) je bilo polno presenečenj, ne le, da je zadnje za dva najboljša nogometaša vseh časov, tudi veliko drugih presežkov in rekordov se je zgodilo. Pa pojdimo po vrsti. Recimo v skupini A ni bilo presenečenj, saj sta napredovali Nizozemska in Senegal, se je pa prvič zgodilo, da je Katar zadel gol na Mundialu in je tudi prva država, ki je kot gostiteljica SP-ja izgubila vse tri tekme. V drugi skupini ni bilo presenečenj, saj je Anglija napredovala z lahkoto, so pa prvič dosegli 9 golov le v skupini pa še proti ZDA so igrali 0:0. To SP bo zaznamovala tudi tekma med Argentino in Saudovo Arabijo 1:2, saj je bilo to največje presenečenje ob tem, da so na isti tekmi Argentini razveljavili tri gole. Francija in Avstralija sta napredovali, v naslednji skupini pa presenetljivo 1. Japonska, 2. Španija in 3. Nemčija. Nemčija je torej zmagala SP 2014 in izpadla iz skupine 2018, 2022. Brazilija se je z lahkoto prebila v nadaljnje tekmovanje, tako kot Portugalska in presenetljivo, Južna Koreja je zmagala, kar je izločilo Urugvaj. Suarez je jokal kot dež.

Pridobljeno na spletni strani https://www.24ur.com/sport/nogomet/zreb-skupin-za-svetovno-prvenstvo-v-katarju.html

Pridobljeno na spletni strani https://www.adnradio.cl/mundial-qatar-2022/2022/11/17/cristiano-ronaldo-asegura-que-se-retirara-si-portugal-es-campeon-en-qatar-2022.html

Čez počitnice smo šli na križarjenje. Naša križarka se je imenovala Costa Deliziosa. Obiskali smo pet krajev. Zdeli so se mi zanimivi, zato vam jih bom malce predstavila. Prvi dan je križarka šele izplula iz Trsta. Naslednji dan smo šli v Split. Tam smo si najprej ogledali Dioklecianovo palačo. Dioklecian je bil rimski cesar. Zgraditi je dal palačo, ki je danes eden najlepših ter najbolje ohranjenih spomenikov na svetu. Ker je v Splitu zelo lepo plaža, smo se tudi kopali. V ponedeljek smo se zbudili v Kotorju. Šli smo na trdnjavo. Ko smo prišli na ladjo, smo se cel dan kopali na bazenu. Zvečer smo šli v gledališče. Naslednji dan smo prišli v Olimpijo. Tam smo si ogledali prvi štadion olimpijskih iger. Ko smo prišli nazaj, sem spoznala prijateljice. V sredo smo se ustavili v Atenah. Tam smo si ogledali Atensko akropolo. Potem smo si šli pogledat, če je kakšen lep spominek. Naslednji dan smo cel dan pluli po morju. Zadnji dan pa smo šli pogledat hiše, ki so bile iz kamna. Imeli smo se zelo lepo. KONEC. Mila Rekar, 2. b

Pot kulturne dediščine je pomembna, saj s tem, ko se sprehodimo in obiščemo rojstne hiše umetnikov, ohranjamo kulturo. Rojstne hiše so se ohranile z namenom, da si lahko tudi ljudje, ki niso doma v bližini ogledajo, kako so živeli včasih. Na Poti kulturne dediščine obiščemo rojstno hišo Franceta Prešerna v Vrbi, Matija Čopa v Žirovnici, Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah, Janeza Jalna na Rodinah in čebelnjak Antona Janše na Breznici. Da se kultura in dediščina ohranjata je zelo dobro in pomembno zato, da si bodo znamenitosti lahko ogledovali tudi naši potomci. Žana Pevec, 8. a

Kulturna dediščina naše občine se mi zdi zanimiva, predvsem na zgodovinskem področju. Osebno sem tudi počaščena, da živim v občini s tako bogato zgodovino. Pot kulturne dediščine se udeležimo vsako leto in vsakič izvem več zanimivih stvari. Moja najljubša znamenitost Poti kulturne dediščine je Antonov čebelnjak, saj so mi všeč porisane panjske končnice. Liza Babič, 7. a

Odpravili smo se pogledat domačijo Primoža Trubarja v Rašico. Sprehodili smo se skozi njegovo rojstno hišo, si pogledali njegove knjige, ki so bile tam razstavljene (žal so bile vse kopije), prisluhnili napeti pripovedi, ki opisuje njegovo življenje in se še sami preizkusili v ročnem izdelovanju knjig iz materialov, ki so jih uporabljali nekoč. Vsak je poizkusil narediti svojo unikatno knjigo, takšno kakršno si je želel... in na koncu nam je tudi uspelo! 

Na koncu tega napornega dne, ki je prinesel veliko novih spoznanj, smo se končno odpravili domov. Na avtobusu smo se kar sesedli od izčrpanosti, a sami pri sebi smo bili hvaležni vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k izvedbi te čudovite ekskurzije. Špela Fliser 7. a

Obdržala sem skrivnost zase

Špela Noč, moja najboljša prijateljica mi je enkrat po verouku povedala skrivnost, ki je bila po svoje njena skrb in njen problem. Ta skrivnost mi je bila zaupana in Špela mi jo je odkrito povedala, zato je prav, da to skrivnost obdržim zase. Vse sošolke so me v šoli spraševale in me prosile da povem, a nisem želela. Čeprav se mi je zdelo, da bi, če bi jim povedala, mogoče lahko pomagale… Podobno je bilo, ko smo se igrale »resnica ali izziv«. Ko sem rekla resnica so mi rekle, naj povem Špelino skrivnost. Skrivnost sem imela na koncu jezika, a sem hitro pomislila na en dogodek, kjer sem izdala skrivnost in skoraj izgubila dobro prijateljico. S Špelo sva v prostem času to skrb/skrivnost uspele preprečiti, a v celoti je ne moreva. Skrivnosti pa ne morem napisati v zvezek, saj ga včasih komu posodim in potem lista po zvezku in lahko prebere. Potem bi skrivnost videl in bi bilo zame enako kot če bi jo izdala. Upam, da njena skrb/skrivnost izgine, a zdaj jo bom držala zase. Ni lahko obdržati skrivnosti, a se bolje počutiš če jo. Pa tudi prav je do tistega, ki ti zaupa, da zadržiš skrivnost. Iza Rekar, 5. b

Kulturni dan 6. razred – Izlet v kino

V sredo zjutraj smo se pred šolo zbrali ob 7.00. Nato smo šli v avtobus in se odpeljali v Radovljico. Film se je začel ob 7.30 in končal ob 9.00. Ogledali smo si Nenavaden teden s Tesso. Po filmu smo se pogovarjali z gospo, ki nas je spraševala o filmu. Sprehodili smo se čez stari del Radovljice. Po sprehodu smo odšli na avtobus, ki nas je peljal v šolo na malico. Pojedli smo in odšli v knjižnico. V knjižnici smo se pogovarjali o koritih. Po pogovoru smo se sprehodili do korit (v občini Žirovnica). Vrnili smo se po Cesarski cesti. To je bil naš kulturni dan. Zoja Razinger, 6. c

Pridobljeno na spletni strani http://www.solafilma.si/sl/objava/nenavaden-teden-s-tesso

Nagovor gospoda ravnatelja Gregorja Pungarška

Pot kulturne dediščine sem zadnja 3 leta pred korono prehodila s svojo babi. Začneva pri Čopovi hiši in se potem počasi premikava do Rodin, medtem pa si ogledava še druge hiše. Kot zadnjo pa obiščeva rojstno hišo Franceta Prešerna. Jaz zelo rada hodim po Poti kulturne dediščine, še posebej ker imam dobro družbo. Najraje obiščem hišo Frana S. Finžgarja, saj po navadi tam povejo še kakšno zanimivo zgodbo. Pika Gorišek, 8. a

Potepanje po Notranjskem

Zgodaj zjutraj ob res nenormalno zgodnji uri smo se s sošolci že z avtobusom peljali novim dogodivščinam naproti. Odpravili smo se do naše prve postaje - proti Planinski jami, ki je največja vodna jama v Sloveniji. Ko smo prišli do jame, smo prižgali svetilke in vstopili v čaroben jamski sistem. Po poti smo si ogledovali številne zanimivosti, ki nam jih je ponujala jama sama. Vsi pa smo z veliko nestrpnostjo pričakovali človeško ribico, ki smo jo zahvaljujoč naši sreči tudi videli. Po dolgi hoji v temi, smo si privoščili malico in se odpravili nazaj do avtobusa ter se odpeljali naprej. Čez nekaj časa smo prispeli do Velikega naravnega mostu. Nastal je, ko se je jami porušil strop in sedaj pod njim teče reka Rak. Odšli pa smo si pogledat tudi njegovega večjega sorodnika - Mali naravni most. Ta se nam je zdel nekoliko bolj zanimiv saj, nas je osupnila njegova višina. Šli smo si ga pogledat z vrha, potem pa smo se postavili še v njegovo veličastno senco in naredili prečudovite fotografije.

Meni se zdi kulturna dediščina v naši okolici zanimiva. Zdi se mi, da glede na tako majhno okolico jo imamo zelo veliko. Sama sem si ogledala kar nekaj spomenikov. Najbolj pa mi je všeč Prešernova rojstna hiša. Tam sem res videla, kako so takrat živeli. Inja Arnšek, 7. a

Meni je Pot kulturne dediščine zelo všeč, saj je dobro, da se naša generacija nauči kaj o preteklosti in o težkem življenju ljudi, ki so zdaj »legende«. Kako so bili revni in postali tako uspešni. In tudi kakšno je bilo življenje brez elektronike, ko so bile sveče in je »Apple« bilo jabolko. Otroci, ki so delali cel dan, danes pa cel dan za računalnikom. Pa še dobro se sprehodiš. Tijan Vidic, 7. a

Izlet v Kropo in Škofjo Loko

Odpravili smo se na prav zanimiv izlet. Prvo smo se z avtobusom odpravili na izlet v Kropo. Odšli smo v muzej, kjer smo si ogledali veliko zanimivih stvari, na primer kako so živeli, kako so kovali, njihove ročne izdelave. Nato pa smo šli v kovačnico, ki je bila zelo stara. Tam so nam razložili kako kovati žeblje, potem pa je vsak skoval svojega. Zanimiv izlet se je nadaljeval s potjo avtobusa v Škofjo Loko. Tam pa smo odšli na grad. Ogledali smo si preteklost mesta in eno majhno cerkev. V njej je bil oltar, ki je bil zelo lep. Ogledali smo si tudi kratek film in s tem se je kratek izlet končal. Brina Arzenšek, Iza Mlačnik, 6. a V Loškem muzeju sem čisto na koncu ogleda videl vratarske rokavice Jana Oblaka. Ampak Jan je na vseh tekmah nosil rokavice Puma Future Z 1.0, kjer sem ga videl v živo na slovenski nogometni tekmi. Ob tem pogledu na rokavice mi je srce podivjalo. Počutil sem se zelo dobro, saj sem videl rokavice in avtogram svojega idola. Jernej Hlebanja, 6. a

Avtor te pravljice sem jaz, Vid Grm. Star sem 10 let in rad berem knjige ter pišem zgodbe. Zdaj pa prisluhnite. Nekoč pred davnimi časi so živeli čarovniki na različnih planetih. Tamkaj se je nedavno tega rodil nenavaden čarovnik. Na vse pretege je hotel na Zemljo. In res, ko je dopolnil 12 let se je odpravil na Zemljo. S sabo je vzel 12 plovil. Naslednje jutro je odšel. Pristal je na nekem otoku sredi morja . Spraševal se je, kje je. Čez nekaj trenutkov je iz vode pogledalo 7 glav. Bile so morske deklice. Čarovnik jih je vprašal, kje je pristal. Odgovorile so mu, da je na brezčasnem morju. Zahvalil se jim je in odletel tja. Se je že nočilo, ko je zagledal grad. Hitro je odletel tja. Zamahnil je s palico in že je tukaj stala koča. Ko se je prebudil, je zagledal grad. Tam je imel s Sneguljčico čajanko. Nato je odšel dalje. Na poti je naletel na harpije, gromozanske petmetrske ptiče. Strmoglavile so mu 7 letal. Čarovnik se je razjezil in v njih začel izstreljevati kletve smrti. Zadel je 12 harpij, ostale pa so se ga ustrašile in odletele. Čarovnik je ves izmučen odletel do gradu. Imel je strašne rane. Na srečo mu je Sneguljčica dala dragulj zdravljenja in z njim si je pozdravil rane. Potrkal je na vrata. Ven je prišel princ in ga povabil notri. Ko sta prišla v dvorano, je za mizo sedela Kraljična na zrnu graha. Ko je sedel za mizo, mu je kraljična dala pero s katerim lahko letiš.

Prvošolci so si ogledali film Moja žirafa

Časopis je eden od najstarejših načinov razširjanja novic, sodobna oblika se je razvila pred okrog 300 leti. Časopisna industrija je dokaj uspešno kljubovala sodobnim tehnologijam kot sta radio in televizija, precej večjo nevarnost pa ji predstavlja internet. Večina časopisov ima del vsebin dostopnih tudi v spletni izdaji, vendar nekateri samo za naročnike. Učenci Osnovne šole Žirovnica so se že večkrat lahko pohvalili s šolskim časopisom v tiskani obliki. Ker pa bi želeli iti v korak s časom, biti »IN« in hkrati trajnostno in ekološko ozaveščeni, smo se odločili, da zaženemo šolski časopis v e-obliki. Pa še veliko bolj zabavno je. Da pa ne bi čisto pozabili na šumenje listov sva se urednici odločili za e-podobo knjige. Časopis smo poimenovali Prešerne čebelice, saj so učenci na naši šoli ustvarjalni, malo pesniški, vedno veseli in nabriti ter hkrati brenčavo pridni kot čebelice. V prvi izdaji spletne oblike časopisa najdete tako resne kot zabavne prispevke, poleg tega pa si lahko ogledate še kakšen intervju, mnenje v obliki premikajočih sličic. In kdaj bi bil primernejši čas za branje kot ob kulturnem prazniku? Učiteljici Meta in Ana

Nekoč pred davnimi časi so živele tri lisičke, ki so z očetom živele v Gozdu čudes. Ta gozd je bil tako lep, da so se vsi čudili od lepote. Nekoč pa, ko je padal dež in ni bilo nobenega človeka v gozdu, je prišel lovec in začel strašiti gozdne živali. Zato so tri lisičke sklenile, da ga bodo živali rešile, ampak niso vedele, kako naj to naredijo. Nato pa jim je oče lisjak povedal, da so na treh lokacijah Gozda čudes tri rože, ki lahko naredijo čudež. Če jih zasadiš na sredini gozda, se bo zgodil čudež. Prva lokacija je bila najvišja gora v Gozdu čudes. Srednja lisička je rekla, da bo ona splezala gor. Bila je hitra, ampak malo bolj počasna kot običajno, saj je drselo zaradi dežja. Po nekaj minutah je lisička prišla dol z rožo. Nato pa so šle do polja krtov, kjer je najstarejša lisička takoj opazila rožo. Opazila je tudi krta, ki jo je hotel prehiteti. Najstarejša lisička je tekla kakor hitro je mogla in vzela rožo krtu izpred nosu ter pritekla nazaj do drugih lisičk. Nato pa so zaslišale glasen pok in vse so postale žalostne, saj so vedele, da lovec strelja živali. Odšle so še po zadnjo rožo, ki je bila na jezeru. Iščejo, iščejo in iščejo, ampak je ne najdejo. Potem pa se najmlajša lisička domisli, kaj če roža ni ob jezeru, ampak na jezeru. Vse se zazrejo na jezero in vidijo majhen otoček, kjer raste roža. Najmlajša lisička skoči v vodo in zaplava do otočka, odtrga rožo in priplava nazaj do obale.

Dobra igra za otroke!&nbsp;

Pobarvaj sliko po številkah. Poglej navodila in začni barvati. svetlo modra = 1 rjava = 2 rdeča = 3 temno rjava = 4 rumena = 5 zelena = 6

Gradbenik Gradbenik gradi hiše, polaga ploščice in opeke... Dela na vseh gradbiščih kot so vodna, zunanja, notranja in tovorna. Dela s stroji kot so valjar, dvigalo, bager in vrtalnik. Znati mora upravljati stroje, polagati opeke, graditi hiše, uporabljati različna orodja, npr. kladivo, izvijač, macolo, lopato, kramp in klešče. Posebno pa je, da se veliko gibajo, da mora imeti veliko znanja in da ima veliko spretnosti. Anže Starič, 4. a

POT KULTURNE DEDIŠČINE Na pot kulturne dediščine se vsako leto odpravimo s šolo. V vsakem razredu si ogledamo eno znamenitost. V 8. razredu smo imeli poudarek na kapelicah. Od šole pa do Rodin smo si ogledali vse 4 kapelice na naši poti. Vsaka kapelica ima svoje znamenje. Streho imajo narejeno iz lesenih skodel, v notranjosti pa je kip Marije ali risba. Od zunaj so po navadi porisane, če pa niso od zunaj so pa od znotraj. Ema Rus, 8. a

Obiskal nas je papagaj Nande. Pomagali smo mu sestaviti ladjo, ker se je razpolovila. Naloge so bile iz slovenščine, matematike in spoznavanja okolja. Z Nandetom smo zapeli njegovo himno. Na koncu smo se vsi slikali z Nandetom. Kristina Kragl Stare, 3. a Z Nandetom je bilo zabavno. Ni mi bilo všeč, da se je Nandetova ladja zaletela. Skupaj smo sestavili ladjo in smo bili veseli. Nato pa smo zaplesali in Nande je mogel iti. Matic Kučan, 3. a

Zakaj si izbrala prav atletiko? Najprej sem več let trenirala akrobatiko. V obdobju korone pa sem po želji mojega trenerja akrobatike začela trenirati atletiko. Kako se počutiš pred tekmo? Kaj ti pomaga ostati zbrana? Pred tekmo imam kar veliko treme, moje noge postanejo zelo težke. Pogovori s prijateljico in občasno s trenerjem mi pomagajo, da ostanem zbrana. Kakšni so tvoji načrti za prihodnosti? V bližnji prihodnosti si želim priti v slovensko mladinsko atletsko reprezentanco. V nadaljevanju pa je moja največja želja da bi nastopala na olimpijskih igrah.

Bi nam še kaj sporočila? Samo talent ni dovolj za uspeh, pomembno je tudi trdo delo.

Še malo vožnje in že smo prišli do Cerkniškega jezera. Tam smo si pogledali kratek predstavitveni filmček kako jezero sploh nastane, katere živali živijo pod njegovo gladino in katere lahko najdemo v njegovi bližnji okolici ter katere aktivnosti domačini izvajajo na njem. Poleg filma smo videli še izredno lepo in natančno, z vsemi najmanjšimi detajli ročno izdelano maketo tega, za Cerknico zelo značilnega, jezera. Ta je prikazovala kako reka Stržen in še nekaj drugih manjših pritokov, ki se izlivajo vanjo poplavijo Cerkniško polje. Kasneje, čez nekaj mesecev pa vsa ta voda izgine v požiralnikih, ki so razmetani po celem polju. Da pa si ga ne bi ogledovali samo od daleč, smo se podali na vznemirljivo vožnjo s kočijo, katera nas je zapeljala ob samem boku tega prelepega jezera. 

Name

Safari may block some audio or video from playing automatically and ‘read to me’ will skip these. You can configure this in Safari’s preferences.