A new book

Ob izidu šolskega glasila
Spoštovane učenke, učenci, bralci glasila!

Šolsko leto, ki se počasi izteka, je zaznamovala epidemija Covid-19. Pretežni del vzgojno-izobraževalnega programa je potekal na daljavo. Imeli smo samo eno ocenjevalno obdobje in posledično manjše število ocen pri posameznem predmetu. Zaposleni, učenci in starši smo si preko izobraževanja na daljavo prizadevali za uresničevanje učnih ciljev v posameznem razredu. Hvala vsem za sodelovanje, strpnost, medsebojno pomoč in razumevanje. Ni bilo lahko, skupaj nam je uspelo vzdrževati učno kondicijo.

Šolsko leto smo začeli po začrtanem programu v letnem delovnem načrtu vrtca in šole. Izpeljali smo seji sveta staršev in sveta zavoda. Realizirali smo nekaj dnevov dejavnosti.

Prednostni cilj našega zavoda, od vrtca do zaključka osnovnošolskega izobraževanja, je bil spodbujanje radovednosti. Izvedli smo številne aktivnosti. Delček dosežkov smo prikazali na dveh virtualnih prireditvah, in sicer ob novem letu in v sklopu obeležitve Rastoče knjige. Februarja nas je nagovoril idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič.

V glasilu Glas izpod Gorjancev je predstavljen drobec letnega dogajanja na šoli. Posebno pozornost smo letos namenili spodbujanju radovednosti pri vseh predmetih. Ponosni smo na dosežke na tekmovanjih v znanju. Udeležba učencev na tekmovanjih v znanju in natečajih je bila številčna. Žal vsa tekmovanja, zaradi razmer v državi, niso bila izvedena. Vsem čestitam za napredek in uspehe. Namen šolskega glasila je med drugim informiranje učencev, staršev, krajanov in ostalih bralcev o našem skupnem delu ter uspehih. Prispevki učencev so tematsko različni in so nastajali pod mentorstvom učiteljev treh triletij. Skozi projekte poskušajo učitelji mentorji posredovati učencem spretnosti in veščine, ki jih za vsakdanje življenje potrebujemo. S pestro ponudbo interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov razvijamo notranjo motivacijo posameznikov. Veliko različnih dejavnosti so učitelji organizirali in izvedeli z nadarjenimi učenci: robotiko, podjetniške izzive, glasbeno olimpijado …

Vsem sodelujočim učencem, učiteljem, mentorici šolskega glasila hvala za ustvarjalni duh. Obilo užitkov ob prebiranju prispevkov v prijetnih, sončnih, brezskrbnih počitniških dneh. Ostanite zdravi.

mag. Mateja Andrejčič
ravnateljica

Denis Pilipović, 8. b

LITERARNI KOTIČEK

NEKAJ O ZGODOVINI STOPIČ

Stopiče je naselje, ki je 7 kilometrov oddaljeno od Novega mesta, leži pod obrobjem Gorjancev. Vas se je v preteklih letih iz majhne kmečke vasice lepo razvila. Osrčje vasi, to je stari del, leži na območju med gasilskim domom in cerkvijo. Z leti, ko se je v vasi zgradilo kar nekaj novih stanovanjskih hiš, pa se je vas razširila predvsem ob cesti proti Orehku.
V preteklosti so se vaščani Stopič ukvarjali predvsem s kmetijstvom. V vasi so si ljudje pridelovali hrano na poljih in se ukvarjali z rejo živali predvsem zaradi oskrbe svojih družin s hrano. Pri delu na kmetiji so pomagali vsi, tudi že majhni otroci. Pri večjih kmetijskih delih (košnja trave, kopanje v vinogradu, ličkanje koruze, žetev žita) pa so si v vasi sosedje pomagali med seboj. Danes so šli pomagat k enemu, naslednji dan k drugemu v vasi in tako naprej. Ob takih priložnostih, skupnih delih, so možje zelo radi modrovali. Pripovedovali so si razne prigode iz svoje preteklosti, se ob njih smejali in razmišljali. Otroci so jih zelo radi poslušali in si ob tem zgodbe predstavljali po svoje. Ženske in matere pa so ob takih priložnostih pripravljale zaključno malico, imenovano likof. Ob pesmi, ko so bili vsi zadovoljni po končanem delu, so se poslovili ter naslednji dan dobili pri drugemu. Čeprav so imeli vsi svoje rojstne priimke, je vsaka hiša imela svoje domače ime, po katerih so se klicali med seboj. Pogosto so ta domača imena prihajala iz imena obrti, ki so jo nekoč opravljali, ali recimo iz kraja, od kjer so prihajali oni ali njihovi predniki.
Ker v starih časih v vasi ni bilo elektrike in vodovodne napeljave, si danes tako življenje brez teh dobrin, ki so danes samoumevne, težko predstavljamo. Ljudje so si za oskrbo z vodo zgradili vodnjake, vanje pa napeljali vodo s strehe. Ponekod so imeli take vodnjake ali štirne, kjer je izvirala voda, kar sredi vasi. To je bil tudi kraj zbiranja celotne vasi. Če je primanjkovalo vode, so jo šli iskat z lesenimi posodami v potok. Ob potoku so gospodinje tudi prale obleke za vso družino. Prav tako so k potoku vodili napajat živino.
Takrat tudi ni bilo elektrike. Tako niso mogli gledati televizije, kot jo imamo danes. Svoje domove so si razsvetljevali s svečami in petrolejkami. V trgovini, ki je bila zelo slabo založena, so si kupili samo najnujnejše stvari, sladkor, sol, olje, kvas. Vse ostalo hrano so si pridelali doma. Sadili so veliko zelenjave, povrtnin, posejali žito, da so imeli pšenično moko, iz katere so gospodinje doma pekle kruh. Pri delu na polju so si pomagali z domačimi vlečnimi živalmi, s konjem ali z volom. Takrat seveda še ni bilo traktorjev in kmetijskih priključkov, da bi si olajšali delo.
Tudi delo v gozdu je bilo zelo naporno. Da so si greli svoje domove, so si morali vaščani pripraviti drva za naslednjo zimo. Ob tem ni bilo motornih žag, kot jih imamo danes. Da so drevo podrli, so ga morali požagati z ročno žago. Večkrat je prihajalo tudi do nesreč pri takem težkem delu. Drva so zvozili z vozovi domov, jih nacepili s sekiro in zložili, da so se posušila do naslednje zime.
Ker je bilo v družini več otrok, so obleke in obutev nosili en za drugim. Igrali so se z doma narejenimi igračami, punčke s svojimi lutkami iz cunj, fantje pa so z nožkom zelo radi izrezovali razne piščalke, palice. Tudi igre, s katerimi so se kratkočasili preko daljših zimskih večerov, so bile preproste.

Dejan Brulc, 3. r.

Pia Počervina, 5. a

Prababica Francka z Velikega Orehka pripoveduje, kako je bilo včasih

Moja prababica se je rodila v revni kmečki družini leta 1940. Rodilo se je 6 otrok.
Ko je bila stara 1 leto, se je začela druga svetovna vojna. Vojna je trajala štiri leta. Bilo je zelo hudo. Med vojno leta 1943 so jim Nemci požgali hišo. Potem so se morali seliti k sosedovim. Med tem časom je izgubila mamo in očeta.
Za otroke je potem skrbela njena prababica. Imeli niso nič, so se imeli pa zelo radi. Kasneje so imeli kravo in kokoši, da so imeli mleko in jajca. Hodili so na njivo. Pridelali so poljske pridelke, vsa dela so delali na roke.
Ko so malo zrasli, so šli k drugim ljudem delat, da so dobili hrano. Hodili so tudi v šolo, čeprav niso imeli nič za obut.
Ko je bila moja prababica malo večja, se je zaposlila v industriji obutve, v IMV in v tovarni Krka. V službo se je vozila s kolesom, ker ni imela avtomobila.
Moja prababica je imela zelo težko življenje, takega življenja ne privošči nikomur.

Kristijan Špoljar, 3. r.

Lebdel sem …

Nekega dne sem sanjal, da sem šel na pohod v gozd. Zavil sem levo in šel na visoko goro.
Takrat sem zagledal velik grad. Gozdne živali so mi povedale, da notri straši. Ko sem vstopil noter, sem se malo bal. Potem so prišle Lebdivke in sem se prestrašil. Bile so čudne. Rekle so, da naj sedem za mizo. Na mizo so dale hrano in pijačo. Ko sem pojedel glavno jed, so dale še sladico. Potem smo malo plesali in šli spat. Zjutraj smo vstali in se šli pogovorit z gozdnimi živali, da Lebdivke niso strašne, ampak prijazne. Ko so to Lebdivke pokazale, so se gozdne živali opravičile. Vsi smo živeli srečno do konca svojih dni.

Anej Radovan, 4. r.

Dežela čokolade

Za devetimi hribi in jezeri je bila majhna vasica iz čokolade Oreo. V vasi sta bila veselje in zabava vsak dan.
V majhni hišici je živela čokoladna vila Tara, ki je bila zelo lepa deklica. Po nekaj dneh so se začele v vasici dogajati čudne stvari. Hišice iz čokolade so bile ogrizene in so se skoraj podrle. Deklica Tara je začela raziskovati, kaj se dogaja. Ko je opazila, kdo to dela, je bila zelo presenečena. Vulkanček Ognji je hodil v vas in je oboževal čokolado. Tara je bila zelo jezna nanj in ga je kregala. Vulkanček sploh ni vedel, da tega ne sme delati. Začel je jokati in takrat ga je deklica Tara potolažila, da mu bo pomagala. Odpeljala ga je v tovarno Oreo, kjer delajo čokolado, in mu jih dala, koliko jih je lahko pojedel. Od takrat Vulkanček ni več delal škode, še pazil je na vas, da se ne bi komu kaj zgodilo. Zelo lepo so se imeli še dolga leta.

Žana Brulc, 4. r.

Liu Šeško, 5. b

Skrivnost

Skrivnost je tvoja sreča,
ki skriva se v srcu.
Notri je zakopana
in nikoli ni ven odgnana.

Skrivnost spremeni v srečo,
deli jo z ljudmi,
da bodo srečni
vsaj malo, kot si ti.

Skrivnost deli z ljudmi,
ki te imajo radi,
te spoštujejo
in ki ti stojijo ob strani

Najdi si prijatelja,
ki tvoje skrivnosti obdrži
in vedi, da na svetu sva jaz, ti
ter polno drugih ljudi.

Rebeka Ucman, 5. a

Bilo je nekoč

Mami mi je povedala, da, ko so se zjutraj zbudili, so morali vedno pospraviti posteljo in iti peš v šolo. V šoli niso uporabljali računalnikov. Pri športu so se igrali podobne igre kot mi. Ko se je pouk končal, so šli domov naredit nalogo. Ko so končali nalogo, so se šli igrat ven gumitvist, zemljo krast in še kaj ali pa so šli pomagat starim staršem. Ko se je spustil mrak, so šli v hišo, povečerjali in šli v posteljo. Televizije niso veliko gledali.

Klara Gazvoda, 3. r.

Presenečenje ena A

Zelo rada imam živali. Doma imam psičko in še nekaj kosmatega. Kaj je to, pa ugotovite v nadaljevanju.
Nekega dne sva z mami obiskali teto Ladi. Tam sem prvič videla in držala morskega prašička. Bila sem zelo vesela, ni me bilo strah, da bi me ugriznil. Na poti domov sem mamico prosila, da tudi meni kupi morskega prašička. Ni bila navdušena. Postala sem jezna. Srce je razbijalo. Moje telo je preplavila trma. Po nekaj dneh je sledilo veliko presenečenje. Šli smo v trgovino po hrano, veliko kletko in dva morska prašička. Na mestu sem skakala od veselja.
To pa je bilo presenečenje ena A. Hvala, mami, za to lepo presenečenje.

Ana Novak, 4. r.

Si srečen?

Si srečen?
Ne, nisi.
Ker ne živiš življenje,
kot si ga želiš.

Ker veš, da skupaj smo močnejši,
a zaradi stanj na svetu si sam,
in v srcu, ne le ti, ampak vsi,
smo trdnejši.

Ker veš, da svoboda je za nas
in da nam je ne smejo vzeti,
pomembna je za to majhno,
a veliko, zanimivo vas.

Pa veš, da ta vas tvoja domišljija je?
In tega nihče ti ne bo vzel.
Zato razmišljaj,
ker svet bo boljši po vsem tem.

Nina Vidmar, 5. a

Andraž Kralj, 2. r.

Sreča

Kaj je sreča,
vprašala sem cvetlice,
ki na travniku cvetijo
in z majavimi listki mi odgovorijo.

Vprašala sem ptička,
ki veselo na veji žvrgoli
in mi sporočilo govori.

Vprašala sem metulja,
ki ujeti se ne da,
in mi s krili šepeta.

Moje iskanje za srečo dalje gre.

Neža Šimc Pavlič, 5. a

Prijatelj

Kaj napravi pravi prijatelj,
ko te zjutraj zagleda?
Najprej te pozdravi in lepo pogleda.

Sicer je tvoj prijatelj
kakor metulj,
priskoči ti na pomoč,
tudi če je noč.

Ula Podbrežnik, 4. r.

Klara Špojlar, 2. r.

KAJ JE SREČA?

Kaj je sreča?
Majhna srečka.
Ena zelo majhna stvar,
ni nikoli samo denar.

Sreča se rada z nami poigra,
enkrat prinese veliko v dar,
drugič pa jo išče gospodar.

Pohiti,
da je veter ne odnese daleč staran!

Katarina Šega, 5. a

Julija Barič, 2. r.

NENAVADNA PRIJATELJICA

Kot vsako jutro sem šla tudi danes na sprehod. Zamišljena sem hodila po gozdu in kar naenkrat sem se znašla na veliki jasi. Ugotovila sem, da ne vem, kje sem. Pogledala sem okrog sebe. Poleg velike skale, ki sem jo opazila na sredini jase, je tam stala tudi majhna lesena hiška. Hitro sem stekla do hiške in pogledala skozi okno. Opazila sem, da za krušno počjo sedi precej stara ženica in plete šal. Potrkala sem na vratca in počakala. Iz hiše sem zaslišala ženski glas, ki me je vprašal, kdo sem. Hkrati me je ženska povabila v hišo. Vsa prestrašena sem jo prosila, če mi lahko pove, kje sem. Povedala sem ji, da sem se izgubila. Starka me je pomirila, ko mi je povedala, da sem prišla na čudovit kraj. Ponudila mi je hrano in rekla, da naj se nič ne bojim, da mi bo pomagala priti domov. Zdela se mi je nekako drugačna, nekaj posebnega. Povedala mi je, da zna čarati in da me bo še danes pripeljala nazaj domov. S starko sva nekaj časa klepetali, zaupala mi je, da je zelo osamljena. Ponudila sem ji svoje prijateljstvo in obljubila, da jo bom večkrat obiskala, da bova lahko klepetali in se bolje spoznavali. Zahvalila sem se ji. Rekla mi je, če imam kakšno posebno željo, da mi jo lahko takoj izpolni. Zaupala sem ji, da si želim, da bi za en dan postala princeska z zlatimi kitkami in da bi čimprej našla pot domov. V trenutku sem postala princesa s prelepo obleko in spletenimi zlatimi kitkami. Sedela za polno mizo, okoli mene pa polno zlata. Zahvalila sem se starki za njeno dobroto. Tudi moja druga želja je bila izpolnjena. Pogledam okrog sebe in vidim, da sem že v svoji sobi. Ta izkušnja je bila zame nekaj posebnega. In vesela sem, da imam novo prijateljico, s katero bom vedno lahko poklepetala.

Nika Kalanj, 5. b

Moj dedi pravi

Pri mojih letih so se preselil iz Srbije v Slovenijo, prababica in pradedek sta bila Slovenca. Pradedek je bil dirigent, vodja godbe.
Potovali so dva dni, preselili so se blizu Žalca. Selili so se s tovornim vlakom. Na vlaku se je tudi kuhalo. Ko so prišli v Slovenijo, so bili vsi zelo veseli. To je bilo okoli leta 1956. Prababica je vse že v Srbiji naučila slovenski jezik, saj v stanovanju ni dovolila, da se govori srbsko ampak slovensko.
V šolo so hodili v Žalec 4 kilometre proč od hiše. V šolo so hodili peš. Za najemnino so delali na kmetiji. Vas se je imenovala Zabukovica pri Žalcu. Tam je bil rudnik rjavega premoga, kjer je bil pradedek kapelnik, vodja rudniške godbe na pihala. Tam se je dedi prvič srečal in začel učiti malo flavto (pikolo). Po dveh letih so se preselili v Kočevje. V Kočevju so bili okoli tri leta, potem pa so se preselili v Krmelj, kjer živijo še danes. Vmes so se za kratek čas selili tudi v Hrastnik, rojstni kraj prababice Berte in pradedka Alojza.

Glasba je bila razlog selitev po stari Jugoslaviji, saj kjerkoli je bil rudnik, je bila tudi godba. Glasba je še danes v naših srcih iz roda v rod. Tudi ati igra kitaro.

Tudi jaz se jo bom začel učiti.

Lovro Bastardi, 3. r.

Bilo je nekoč

Moja babica Marija je v otroštvu živela pri stricu in teti. Pomagala je pri delu na kmetiji. Na dan je dobila za jesti le dva koščka salame, stric pa celo klobaso.
Vsako jutro je prva vstala in na pašnik peljala krave. Neko jutro je bila zelo lačna, zato je iz shrambe vzela eno celo klobaso. Ker ni bila navajena pojesti cele klobase, jo je pojedla samo polovico, ostalo pa je za naslednji dan skrila v drvarnico. Naslednje jutro je ni bilo v drvarnici, ker jo je ponoči pojedla muca.

Maj Turk, 3. r.

Lebdela sem …

Moje lebdenje lahko predstavim kot moje lepe sanje v spanju.
Neko noč sem sanjala, da je bilo v trgovinah vse brezplačno. Prav tako ljudje niso več nosili mask. Moje sanje so lebdele nad oblaki in bilo je vse lepo. Želela sem si tudi, da bi srečala zimske može. Ko sem tako zelo, zelo močno v sanjah lebdela, so se mi uresničile želje. V daljavi sem zagledala leteče sani. Prosila sem jih, da bi prinesli vsem otrokom darila. Obljubili so mi, da se bodo potrudili. Prosila sem jih tudi, da zaščitnih mask ne bi bilo treba nositi več. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem bila vesela teh sanj.
Ves dan sem potem razmišljala, kako sem lebdela z dobrimi možmi.

Neža Novak, 4. r.

Neža Sara Fratnik, 4. r.

NEUSTRAŠNI TRIJE

Nekoč so živeli trije prijatelji. Prvi je bil pogumen, drugi je bil izredno iznajdljiv, tretji pa je bil najpametnejši. Nekega dne so se odločili, da bi radi šli raziskovat svet. Preden so odpotovali, jim je dobri čarovnik iz vasi podaril tri čarobne napitke. Natovorili so svoje konje in se odpravili po svetu. Po enem mesecu so prišli v nevarno in neznano deželo. V tej deželi so živeli dvoglavi zmaj, kača velikanka in krvoločni volkodlak. Trije neustrašni so se izmuznili v njihovo bivališče. V njem so odkrili, da tri zveri čuvajo velikansko bogastvo. Medtem so volkodlak, kača velikanka in dvoglavi zmaj ugotovili, da je nekdo v njihovem bivališču. Potem so se neustrašni trije spomnili, da jim je dobri čarovnik iz vasi dal tri čarobne napitke. Popili so jih in dobili nadnaravne moči, prvi je postal tako močan, da je lahko premaknil velikansko skalo, drugi je dobil moč, da je bil hiter kot strela. In tretji je dobil moč, da je lahko premikal stari z mislimi. Trije neustrašni so naredili načrt, kako bodo premagali tri pošasti. Prvi je brez težav premagal dvoglavega zmaja. Drugi je premagal kačo velikanko. Tretji se je uspešno spopadel s krvoločnim volkodlakom. V deželi je potem, ko so trije neustrašni premagali tri zveri, zopet posijalo sonce. Ljudje in živali so se ponovno naselili v teh krajih, trije neustrašni so najdeno bogastvo razdelili ljudem, nekaj pa so ga odnesli s seboj domov v svojo vas.

Maj Turk, 3. r.

ROBOTSKI FANT IN ZLATA KOCKA

Nekoč je živel robotski fant, ki je iskal čarobno zlato kocko. Ko jo je šel iskat v čarobni gozd, je tam srečal izgubljenega zajčka. Zajček mu je rekel, da ve, kje je zlata kocka: "Če me pripelješ do doma, ti pokažem, kje je zlata kocka." Robotski fant mu je pomagal najti dom. V zahvalo mu je zajček dal zemljevid. Na poti je robotski fant srečal zlobnega čarovnika. Ta mu je hotel preprečiti, da pride do zlate kocke. Fant ga je premagal in je šel naprej do jame, kjer je končno našel zlato kocko. Vzel jo je in si jo vstavil v srce. Takrat se je spremenil v pravega dečka. Živel je srečno do konca svojih dni. Konec.

Ian Graša, 1. r.