Peter Klepec

PETER KLEPEC

Projekt Menjava generacij; junij 2016

Bliža se konec šolskega leta, eni veseli počitnic, drugi veseli, da kmalu sedejo v šolske klopi. V torek, 14. 6., sta se tako zdaj že tradicionalno srečali generacija učencev, ki zapušča osnovno šolo, in generacija bodočih prvošolčkov. Oboji na razpotju novih poti spletli posebno vez skozi Bevkovo povest o Petru Klepcu, ki je pomagal prav pastircem, ki so mu nagajali.

Mentorica projekta Menjava generacij
Mojca Lipužič Moravec

Zgodba se godi v tolminskih hribih. Tolminska – to je čudna dežela! Sami strmi hribi, a med njimi divje grape. Pa kake strmine! Če speš navzgor, grizeš v lastna kolena, navzdol pa gre samo od sebe. Veliko je gozdov in senožeti, še več je pustih pašnikov.

Tu ne leži potica za vsakim grmom in ne visi klobasa s slednje veje. Tukaj so male kmetije, bajte, v njih številne družine, da naše otroške glave gledajo skozi okna in vrata. Očetje so na tujem, matere hodijo h kmetom na dnino, da odslužijo najemnino za majhen kos njive, na kateri raste bore malo krompirja.

Življenje v bajtah ni lahko, saj je pri skledi veliko lačnih ust. Otroci ne poznamo iger in smeha, ampak se moramo že v rani mladosti priučiti delu. Zgodaj moramo v svet, dečki za pastirce, deklice za pesterne. Mati zaveže culo in da nauka za pot. S težkim srcem in s solzami v očeh se odpravimo v svojo prvo službo.

Zbogom šola! Pastirci jo le redko vidimo od znotraj. Kmet nas ni najel za to, da bi trgali prtenice po šolskih klopeh, ampak da bi mu varovali živino. Mnogo nas je, ki se nikoli ne bomo naučili brati in pisati.

Velika sreča je, če dobimo dobrega gospodarja in uvidevno gospodinjo. A takih žal ni. Nalagajo nam dela, ki so za naša šibka telesa pretežka. A če jih ne zmoremo, smo ozmerjani z lenuhi, včasih pa zapoje tudi palica.

O, kako je lepo s čredo na paši! Tja ne pride trda gospodarjeva roka. Vendar moramo ves čas imeti široko odprte oči. Na paši je vse polno nevarnih strmin, kamor lahko zaide živina. Če bi si žival polomila nogo, bi sledila huda kazen.